Bil je november. Ali pa morda bolje kar – sladki november … Moje zanimanje in delček sebe sem popolnoma prepustila raziskovanju o sladkorni bolezni. No, vsaj takrat se mi je zdelo tako hudo … Skratka, bližalo se je tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni, ki sta se ga poleg mene udeležila tudi moja prijatelja Jakob in Martin. Lahko bi rekla, da mi je bilo to v veliko pomoč, saj smo se med seboj dobro razumeli, si zaupali in najpomembnejše, pomagali.
Skupaj smo prebirali knjige, članke, testne pole, revije. Dodatno nam je o tej temi razlagala še naša mentorica Špela Lipuš, ki ima tudi sama to bolezen. Zaradi nje se mi je ta tema še bolj približala, zares sem jo občudovala, s kakšnim pogumom se sooča s to boleznijo, ki žal ni ozdravljiva. Spraševala sem se, ali bi lahko tudi kdo od nas to tako prebrodil in ali bi nam bilo lažje v takšni situaciji, glede na to, koliko znanja in novih informacij smo dobili o sladkorni bolezni, ki jih gospa Lipuš zagotovo ni imela ob nastanku bolezni. Ves čas, ko smo se skupaj učili, sem se počutila najšibkejši član skupine, pa čeprav sem ure in ure presedela za knjigami. Imela sem občutek, kot da ni konca literature in čas do tekmovanja je bil še samo krajši. Zdela se mi je pomembna vsaka ura, da jo čim bolj izkoristim. 
Končno je prišel dan tekmovanja in malo preden se je začelo, so me vsi negativni občutki zaskrbljenosti zapustili. Bila sem sproščena in samozavestna, morda celo malo preveč. Takoj po odpisanem tekmovanju smo si vsi noro hitro in histerično govorili rešitve, ki smo jih zapisali. Bilo je, kot da bi nam šlo za življenja. Nekaj se jih je skladalo, nekaj ne … ampak nihče ni zares vedel, kateri odgovor je pravilen. Imela sem skrita pričakovanja za srebrno priznanje, ampak to je bilo takrat nemogoče predvidevati. Lahko smo samo čakali. Dnevi so se vlekli kot oblaki na nebu in kot kazalec na uri med zadnjo uro pouka.
Ne spomnim se ravno, kateri dan v tednu je bil, a bilo je popoldne. Ravno sem prišla iz šole, precej utrujena in tudi mami je že bila doma, čeprav je običajno ob tej uri še v službi. Ulegla sem se na posteljo in zaprla oči, da si malo odpočijem, čeprav ne prav za dolgo. Naenkrat mi zazvoni telefon, bil je Jakob. Brez kakršnega koli pozdrava in uvoda mi je sporočil, da sem dobila zlato priznanje. Bila sem vsa iz sebe in mislim, da mi je srce zastalo za trenutek. Dobila sem širok nasmeh na obrazu in kar nisem mogla verjeti, kar sem ravnokar slišala. Sploh se ne spomnim, kdaj me je nekaj tako zelo razveselilo. Najprej sem pomislila na to, kako bo vesela moja družina, ko bodo slišali to noro dobro novico, zato sem hitro stekla po stopnicah in mami takoj vse povedala. Mami je začela kar vriskati od veselja in me objemati in mislim, da je bila še bolj vesela kot jaz, čeprav je to nemogoče.
Včasih se zdi prav nepredstavljivo, kako lahko razveseli človeka le ena novica, če je v nekaj vložil dovolj truda, dovolj sebe, dovolj svojega prostega časa … verjemite, trud je vedno poplačan.
Ajda Platovnjak, 9. b
