LISICA IN ZAJEC 
Lisica se je sprehajala po gozdu in postala lačna. Zagledala je zajca. Naenkrat je dobila genialno idejo, da dolgouhcu nastavi past.
S tacami je skopala ogromno luknjo in jo prekrila z vejami in listjem. Na sredino pokrite luknje je položila veliko korenja. Potem se je skrila za bližnji grm. Čakala ja in čakala, toda zajec se ni prikazal. Postala je utrujena in zaspala. Ko se je zbudila, se je pretegnila in šla malo naprej. Pozabila je na past in padla vanjo. Korenčki so odfrčali na rob luknje.
Zajec pa je lisico opazoval že, ko je kopala jamo. Zdaj je priskakljal mimo in se razveselil korenja. Previdno je šel do roba jame in v njej zagledal jezno lisico. „Dober dan, lisica. Kaj pa počnete tam spodaj? Ste si skopali nov dom? Tako je to: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade,” ji je rekel in ji vrgel korenček, da ne bi obupala nad življenjem.
Mark Godec, 7. b
LISICA IN VOLK 
Lisica je živela v gozdu ob kmetiji. Vsak dan se je pretihotapila na kmečko dvorišče in kmetu ukradla kokoš. Kmet je bil zaradi tega že pošteno jezen, vendar ni vedel, kam izginjajo kokoši.
Nekega dne je na kmečko dvorišče zašel volk. Kmet ga je zalotil in mu grozil s puško, češ da mu krade kokoši. Volku je komaj uspelo pobegniti v gozd. Tam je srečal lisico in ji povedal, kaj se mu je pravkar zgodilo. Lisica je pred volkom na glas razmišljala: „Le kdo bi hotel kmetu krasti kokoši? Tako neumne so in prav gotovo zelo neokusne. Nikoli jih ne bi mogla jesti.”
Prišla je zima in zapadlo je veliko snega. Lisica si je pri plezanju poškodovala tačko in je lačna ždela v brlogu. Mimo je prišel volk s kokoško v gobcu. Lisici so se začele cediti sline. Volk pa ji je rekel: „Uboga lisica, gotovo si lačna. Tole kokoš bi z veseljem delil s tabo, a kaj, ko ne maraš kokoši.” Volk je izginil v gozdu, lisici pa je še naprej krulilo po trebuščku. Spoznala je, da ima laž res kratke noge.
Luka Godnik, 7. b
POŽREŠEN VOLK
Sestradan volk je na jasi zagledal čredo srn. Požrešno se je pognal za njo. Lahko bi ujel mlado srnico, a se je pognal za največjo in najdebelejšo. Srna je bila urna in je volku zbežala. Od daleč je vse opazovala lisica. Prišla je do volka in ga poučila: „Veš, neumno, da si se pognal za največjo srno, ko bi z lahkoto ujel nebogljeno in šibko. Bolje je imeti vrabca v roki kot goloba na strehi.”
Jure Bajuk, 7. b
