V delavskih blokih se je družabno življenje v glavnem dogajalo na okenskih policah. Čez okna je viselo več človeških teles kot pelargonij v koritih iz stiropora. Na oknih je vedno vse polno žensk med zalivanjem opravljalo, tiščalo nos v tuje lonce, vleklo na ušesa zdrahe, ob praznikih paše škripanje žimnic ali obračunavanje z gedorami. Z oken je bil prekrasen razgled na milico, ki je hodila miriti preglasne hausbale, in fajhtne tovariše, ki so po šihtu objeti pripeli domov.
Spomnim se časa, ko sem bil še mlad in sem vedno gledal skozi okno. Vedno sem gledal, kdaj bo prišla mama, in ko je, sem bil prvi v njenem objemu in ji povedal, da sem dobil kakšno novo petico v šoli. Gledal sem tudi, kdaj bo oče prišel iz službe, in ko je, sem se skril v sobo, si zamašil ušesa in se delal, da spim. Moj oče je namreč domov prihajal pijan, tega me je bilo vedno strah. Kadar je prišel domov, se je vedno spravljal na mamo ali na mene, koga kdaj oklofutal in nato spet odšel ven pit. A kaj čem, saj so vsi očetje mojih prijateljev domov prihajali pijani. Tako je pač bilo.
Odraščal sem v majhnem mestecu. Tu so se govorice širile tako hitro, da še tlesknil nisi, pa so že vsi vedeli. Največ govoric je bilo o nosečnicah in o milici, ki je spet prekinila kakšne nove hausbale. Tudi jaz in moja družina smo bili velikokrat na tapeti. Vsi so vedeli, da naju oče doma tepe in vsi so se ga bali. Nismo bili ravno običajna družina, ven smo hodili le redko, praznike pa smo praznovali tako, da sva jaz in mama doma imela bralne urice, oče pa se je še bolj napil kot ponavadi. Govorice so se prenašale verjetno zato, ker sem odraščal v času, ko še ni bilo televizije. Edina barvna televizija je bilo okno. Sedaj, ko sem oče dveh otrok, ne le da pazim na to, da nisem enak kot moj oče, ampak tudi ne spodbujam televizije. Ne maram, da se govorice drugih širijo naokoli po televizijah ali po teh novih telefonih. Te vse stvari so namreč nastale kot naslednice naših oken in tudi tukaj govorice niso bile vedno resnične. To vem iz svojih izkušenj.
Ura je bila že čez tretjo in jaz sem veselo čakal na mamo, da ji spet povem, da sem dobil petico pri matematiki. Ta dan sem bilo zelo vesel, ne le zaradi petice, ampak tudi, ker je moj oče odšel na nekakšno službeno potovanje. To je pomenilo, da ga ne bo doma nekaj dni in da me ne bo treba biti strah. Ko je ura odbila pol četrto, me je začelo skrbeti. Mati je zamujala in ona nikoli ni zamujala. Postal sem živčen. Gledal sem na uro, pa spet proti oknu. Šel sem na parkirišče in pogledal, da se ni slučajno začvekala s kakšno sosedo. Ampak ne, ni je bilo nikjer. Očitno nisem bil edini, ki je opazil, da mati še ni prišla domov. Moje preljube sosede so takoj pridrvele k meni. Objele so me in me začele spraševati čudna vprašanja o šoli in mojem uspehu. Čeprav nisem bil niti malo pri volji, da se bi z njimi pogovarjal, sem bil primoran, da na njihova vprašanja odgovorim. Imel sem jih že vrh glave in poleg tega sem bil čisto iz sebe, ker moje matere še ni doma, one pa me morajo spraševati o bedni šoli. Na mojo srečo je kmalu prišla ena od dobrih prijateljic moje mame. Pomagala mi je odgnati te črpalce informacij. Mislil sem, da mi bo povedala, da se je mati zadržala v službi ali pa, da je odšla v trgovino. Ampak tega ni storila. Očitno je tudi njo skrbelo, saj je v očeh imela skoraj da že solzice. To me je naredilo še bolj živčnega. Na moje vprašanje, kje je mati, je odgovorila z vprašujočimi očmi in besedami: »Pride kmalu«. Peljala me je v najboljšo kavarno v mestu in mi naročila vročo čokolado, da bi se počutil malo bolje in da bi nehal razmišljati o tem. Vendar tega nisem mogel. Začelo se je temniti, a moje mame ni bilo še nikjer. Samo pomislil sem na to, kaj vse bi se ji lahko zgodilo, in začelo me je begati, ali je ni domov zaradi očija.
Tisto noč sem prespal pri prijateljici moje mame, da ne bi bil sam. Naslednje jutro pa sem vedel, da se bom moral spet soočiti z očetom, saj bo jutri že prišel domov. Odšel sem v šolo. Z mislimi sem bil čisto odsoten in danes so učitelji bili še bolj tečni kot ponavadi. Stara za slovo me je kar naprej opozarjala, da naj bom pozoren na njeno razlago. Stari za gefo me je kregal, ker nisem imel domače. Učiteljica matematike pa me je imela že dovolj in me je poklicala pred tablo. Dobil sem šut. Svoj prvi pravi šut in moram reči, da mi je postalo kar slabo, saj sem vedel, da me bo oče doma natepel. Ko se še ni moglo zgoditi že nič hujšega, sem bil poklican v pisarno ravnateljice. Moral sem se z njo pogovoriti o svoji miselni odsotnosti – nekaj takega je rekla. Povedal sem ji za mamo in v kakšnih skrbeh sem zaradi tega. Ona me je pobožala po hrbtu in mi s težkimi besedami povedala, da se raznaša govorica o tem, da je moja mati umrla. Spet sem bil odsoten, a ko je izrekla besedo umrla, so se mi povečale zenice, zravnal sem se. Kar vrteti se mi je začelo. Slišal sem le odmeve mati je umrla, umrla, umrla …. Glava mi je padla v dlani, zajokal sem. Moje srce se je zlomilo na tisoče koščkov in nisem mogel verjeti tej govorici. Po glavi so se mi motala različna vprašanja. Kaj se je zgodilo? Zakaj je umrla? Je bilo mogoče zaradi očeta? Zakaj to izvem šele sedaj? Kako bom naprej? Kako bom živel brez mamice? Kdo me bo branil, ko me bo oči napadel?
Odšel sem domov, še vedno pretresen od vsega, kar se je danes zgodilo. Oče je že ležal na kavču. Želel sem kakor se da hitro brez kakršnih koli pogledov nanj priti v sobo. Vendar mi ni uspelo. Samo prišel sem, že me je vprašal, kje sem bil tako dolgo. Spet je kričal, ampak tokrat drugače kot ponavadi in tokrat sem bil žrtev kričanja jaz. Ne le da je kričal, tudi mahnil me je, dvakrat. Zbežal sem v sobo. To se je ponavljalo vsak dan in vsak dan bolj. Najhujše od vsega pa je bilo, da si je moj oče našel novo ljubico, ki je bila še hujša od njega. Sovražila me je, čeprav sploh ni vedela, kakšen sem v resnici. Verjela je le očetovim lažem in videla je, da me tepe, zato me je še sama kdaj mahnila.
Minila so še tri leta in nikoli nisem več pogledal skozi okno, saj nisem želel obujati starih spominov, ko sem se razveselil prihoda mamice iz službe. Takrat sem bil le še žalosten in moji prijatelji so mi pravili, da sem padel v nekakšno depresijo. Nisem vedel, kaj to pomeni, vendar sem si predstavljal, da je to nekaj temnega in imeli so prav. Res me je skozi leta oblila nekakšna temačna stvar. Vsak dan sem se oblekel v črno barvo.
Bila je zima in bil je petek 13. Vedel sem, da ta dan ne bo prinesel ničesar dobrega, saj vsi petki 13. prinašajo slabe stvari. Ko sem iz šole prišel domov, sem si oddahnil, da nikogar ni bilo. Ulegel sem se na kavč in od zunaj zaslišal: »Glej mami, sneg gre!« Prvič po treh letih in pol sem pogledal skozi okno. Videl sem belo pokrajino, vsi so stali na cesti in gledali v nebo. Opazoval sem vse, ki so bili zunaj in spomnil sem se na tiste dni, ko sva z mamo hodila po snegu in sem bil še vesel. Na obraz se mi je po dolgem času prikazal nasmeh. Odhitel sem na dvorišče, se začel vrteti v krogu in se ozirati okoli sebe. Pogled mi je zastal na gospe, ki je za roko držala malega fanta. Izgledala je kot moja mamica. Pomel sem si oči in se uščipnil, da se prepričam, da ne sanjam. Mislil sem, da imam privide. Potem se je tudi ona obrnila proti meni in se mi nasmehnila. Takoj sem vedel, da je moja mati. Planil sem ji v objem, od sreče sem kar zajokal. Tako sem jo pogrešal in zdaj je končno tukaj.
Odšla sva v neko gostilno par ulic stran od stanovanja. Predstavila mi je Jakoba in mi povedala, da je to moj novi mali bratec. Ta me je objel in mi povedal, da je o meni slišal že veliko. Še vedno nisem mogel verjeti, kaj se ravnokar dogaja. Mati mi je povedala, da je postala noseča z drugim fantom in da je to povedala očetu, ta pa jo je pretepel in jo odgnal. Ni si upala priti blizu stanovanja, vendar je rekla, da ni mogla več zdržati brez mene in da me je tako zelo pogrešala. Rekla mi je, da je končno zbrala moči in me prišla iskat. Rekla je, da me bo danes vzela s seboj in da očeta nikoli več ne bom videl. Vse sem pustil za sabo, svoje moje prijatelje, znance, sosede, ki so vedno želele izvedeti vse, kar se dogaja v mojem življenju. Čisto vseeno mi je bilo, kaj bi si mislil oče in tako ali tako se mi zdi, da niti opazil ne bi, da me ni.
Po nekaj urah vožnje z vlakom smo prišla do majhne hiške v majhni vasici, kjer je vse bilo lepo okrašeno, božično. Doma me je čakala dobrodošlica in spoznal sem maminega partnerja in njegovo družino. Zelo sem bil vesel, ker sem se odločil priti sem. Od takrat naprej je bilo moje življenje le še en velik žakelj sreče in prav rad obujam spomine teh dni s svojimi bližnjimi.
Hana Ovčina
