Bil je lep sončen dan in groznovilca se je ravno zbudila. Utrujeno je pogledala na uro in začudeno in prestrašeno obenem onemela. Hitro se je oblekla in brez zajtrka skočila na jaso. Tam je stal medved in prešteval marjetice.
»Prababica pride čez eno uro!!!« je vzkliknila groznovilca. »Da je vse pospravljeno. Hitro!!! Prababica je lahko zelo jezna. Vsi se morajo takoj zbrati pri deblu!!!!!« je kričala in medved je prestrašeno hitro odšel. 
Kmalu so se vsi prebivalci gozda zbrali pri velikem deblu. Mala groznovilca je ponosno stopila nanj in vsi so jo z strahospoštovanjem pogledali.
»Danes je poseben dan. Na obisk pride namreč moja prababica in hotela me bo preveriti in pokositi. Vas niti slučajno ne sme videti. Jasno?!«
”Jasno!“ je zahrumelo.
Groznovilca je nadaljevala: »Ker pride čez slabo uro, mi morate pomagati pripraviti vse za obisk. Prababi je zelo stroga. Če bo videla, kako sem neodgovorna in so v moji bližini živali, me bo ubila. Njena najljubša barva je črna in vse mora biti pripravljeno v tej barvi. Kosilo mora biti skuhano odlično in pobarvano v njeno najljubšo barvo. Se razumemo?«
»Seveda,« so odgovorile živali.
»Čas je da razdelimo vloge. Medvedi. Vi prinesete mize, stole in lonce za kuho. Polhki, vi ste zadolženi za črno barvo. Želim je res veliko. Z repi boste nato pobarvali mojo duplinico in barvo delili z vevericami. Ježi, vi me boste pripravili in me očedili za obisk. Volkovi in lisice. Ujeti morate nekaj hrane in nato jo skuhajte. Veverice. Zadolžene ste za dekoracijo. Sodelujte s polhi. Zajci, vi morate oditi na rob gozda in ko boste zagledali gorilo na nebu, morate takoj prihiteti sem. Jeleni. Morali se boste pretvarjati, da ste nagačeni.«
Vsi so takoj stekli na delo in groznovilca je bila kmalu nališpana in sveža. Tako je lahko nadzorovala priprave. Vse je bilo pripravljeno, a takrat je eden od jelenov prišel povedat, da so vsi ostali jeleni bolni. Groznovilci so se tako prekrižali načrti. Hitro je odšla do njihovega brloga in vsakemu ponudila kos nektarja in črnega čaja. Jeleni so počasi nehali smrkati, a groznovilca je vedela, da bodo morali ponovno pojesti zdravilo spet čez 20 minut.
Nato pa je k njej pritekel zajec: »Gorila na nebu!!!«
Groznovilca je osedlala enega od jelenov in skupaj so odšli do duplinice. Jeleni so se po jasi postavili, kar se da čudno. Takrat je sredi jase pristala velika gorila. Iz nje je skočila belolasa zgrbančena starka in se nasmehnila groznovilci. »So tvoji?« je vprašala groznovilco in pomignila na jelene. Nato pa je eden od njih kihnil. Prababi je pogledala grozovilco in ta je od same zlobe v njenih očeh omedlela.
Zbudila se je ob robu svoje koče, kjer ji je prestrašen jež hladil čelo z mokrim robčkom. Pogledala je na jaso in videla svojo prababico, ki je svojo palico držala k višku in vpila nenavadne besede, ki so na palico, očitno, dobro učinkovale. Iz nje so švigale strele in nebo se je obarvalo črno. Tudi starkini lasje so izgubili belino in obarvala jih je črnina.
Groznovilca je vstala in se pogumno odpravila do stare babice. 
»Ti mrha nehvaležna! Sem sem te poslala, da spoznaš naravo nas groznih vil. Morala bi nagačiti živali, jih splašiti … ampak ne! Ti si se z njimi spoprijateljila in jim dovolila, da ti oskrunijo življenje. Hmm, voham svežo barvo. Tudi duplinico si prebarvala malo pred mojim prihodom, kajne? Mislila sem, da ti bom pomagala, a sem se zmotila. Zato boš kaznovana za vse večne čase!« je prababica zavpila.
Nebo se je razklalo in proti majhni vili je poletela velika strela. Groznovilca je hitro skočila stran in blisk svetlobe je zadel drevo, ki je čudežno izginil. Groznovilca si je zavetje našla med dvema debelima debloma.
Nato pa so jeleni spet začeli kihati. Najprej počasi in tiho, a kmalu se je to razvilo v zborovsko kihanje. Jelene je sila zraka odnesla nazaj in drug za drugim jih je odnašalo nazaj v drevesa za njimi. Cel gozd se je od silnega bobnenja začel tresti in tla so začela pokati.
Nato se je zgodilo. Tla sredi jase so se odprla in prababico je padla vznak. Izustila je: »Marička potička!« in padla naravnost v prepad.
Groznovilca je prišla iz zavetja in živali so se prikazale iz gozda. S skupnimi močmi so rešili uboge jelene, ki so še vedno smrkali. Skupaj so se zrinili v duplinico in rajali dolgo v noč.
Iva Marinšek, 6.b
