Knjiga

Kaj naj storim? Roke so se mi tresle, zato sem jih potisnil globoko v žepe. Misli so mi švigale po glavi, zamišljal sem si različne scenarije, a ni pomagalo. Še naprej sem hodil. Pozabi na vse, pojdi domov. Tega nisem mogel storiti, našli bi me. Zagotovo me je nekdo videl. Pokliči policijo. Kaj pa bi jim rekel? Vedeli bi, da sem to storil jaz. Pojdi nazaj. Ne. NE. Absolutno ne, tega ne morem. Pobegni. Kam le? Nimam denarja, ničesar nimam. Mojega življenja je konec. Argh!! Zakaj sem to naredil?!

Brigal sem se zase, ko sem ga zagledal na drugi strani prazne ulice. Naslonjen je bil na ulično svetilko in bral knjigo. Peter. Piflar je spet bral Gospodarja prstanov. Takoj sem videl svojo priložnost. Z odločnimi koraki sem se odpravil proti njemu in mu zbil knjigo iz rok. Preplašeno me je pogledal, medtem ko je knjiga drsela po umazanem pločniku. Začel sem kričati nanj. Obsul sem ga z vsemi kletvicami, ki sem se jih lahko spomnil. Vedel sem, da je on povedal učiteljici, da nadlegujem mlajše, kar pa ni res. Ta je potem poklicala moje starše, ki so me hudo kaznovali. Za cel mesec so mi vzeli telefon. Si lahko mislite?! Ni bilo pošteno. Na strahopetca sem še naprej kričal in mu pred obrazom  mahal z rokami. Začel se je jokati, kar me je še bolj podkrepilo. Moje telo je bilo napolnjeno z jezo in bolečino. Kar naenkrat nisem več grozil samo njemu, ampak celemu svetu. Še nikoli v življenju nisem bil tako razjarjen. Gledal sem ga v oči, in šele zdaj se spomnim globoke bolečine, ki je žarela v njih. Takrat sem se počutil kot v megli in se zunanjega sveta nisem zavedal. Nisem se zavedal, da so se bile moje roke premaknile, nisem se zavedal, da so z vso močjo drsele skozi zrak. Nisem se zavedal, dokler ni bilo prepozno.

Živčno sem hodil po pločniku. Počutil sem se tako osamljenega in vse se mi je zdelo brezupno. Kar naprej sem pogledoval okoli sebe. Zdelo se mi je, da vsi ljudje vedo, kaj sem storil. Nikoli mi nič ne pride do živega, sem močnejši in pomembnejši od vseh sošolcev, a zdaj sem bil popolnoma prestrašen. So poklicali policijo, moje starše? Njegove starše? Stavbe so se dvigale nad mano in se mi z viška posmehovale: »Ubogi fant, le kaj je storil.« Pogledal sem v tla in pospešil tempo hoje. Moje razmišljanje je zmotila neznosna bolečina v zapestju. Roko sem izvlekel iz žepa in ugotovil, da je moja dlan premazana s krvjo. Rdečo krvjo, ki je izstopala v kontrastu z mojo bledo poltjo. Poskušal sem jo obrisati, a je nisem mogel. Brezupno sem si čez dlan potegnil rokav in nadaljeval svojo pot. Kam sploh hodim? Kam naj grem? A je še … ali je … ali … a sem ga ubil?

Boksnil sem ga v obraz. Mislil sem, da sem si polomil vse členke. Petru se je kot v počasnem posnetku obrnila glava in počasi je začel padati proti tlom. Gravitacija ga je vlekla vedno bližje k ostrem kamnitem robu pločnika. Z zadnjim delom glave je udaril po njem in slišalo se je kot izstrelitev krogle iz topa. Za tem so na kamen padle še njegove roke. Stal sem nad njim in nisem bil prepričan, če se je to res zgodilo. Čakal sem, da bo vstal in začel kričati, ampak ni. Čakal sem in čakal, a nič se ni zgodilo. Po prostoru se je vlekla mučna tišina. Slišal sem samo svoje dihanje in čutil razbijanje srca. Ni se prebudil. Njegov obraz je bil bled kot stena in ob robu njegovega vratu se je počasi začela širiti luža krvi. Zgrabila me je panika, nisem vedel, kaj storiti, zato sem stekel stran. Tekel sem kakor hitro sem lahko po ulici navzdol, stran od njega. Nisem se zavedal svoje okolice, vedel sem samo, da ne smem nehati teči. Zavil sem v ulico in se sesedel na tla. S tresočimi nogami sem se komaj vstal in odšel naprej. Potuhnil sem se v množico in hodil z njenim tokom. Kaj naj storim?

Kaj za boga naj naredim? Kamorkoli sem pogledal, sem videl krivdo. Nisem se mogel nehati spraševati, a na koncu sem sprejel odločitev. Stekel sem nazaj. Prerival sem se med ljudmi in se prebil do stranske ulice. Ni več daleč.

Stal sem ob steni hiše. Samo pogledati moram na levo. Stopiti korak naprej, pogledati na levo in se soočiti s posledicami. Še nikoli v življenju nisem stal pred takšno dilemo. Previdno sem premaknil nogo in pogledal. Videl sem ljudi. Gnetli so se okoli rešilnega avtomobila. Odšel sem k množici in z očmi iskal Petra. Zagledal sem ga na mizi v kombiju. Kamen, ne, cela gora se mi je odvalila od srca. Priklopljen je bil na monitorje in srce mu je bilo. Dihal je. Živ je, nisem ga ubil. Ni mi bilo mar, kaj bodo naredili z menoj, samo, da je z njim vse v redu.

Naslednji dan sem odšel v bolnišnico. Stal sem pred Petrovo sobo in skozi motna steklena vrata videl njegovo družino zbrano okoli postelje. Nisem ga hotel motiti. Na kljuko sem previdno zavezal rdeč balon, popravil listek, na katerem je pisalo »žal mi je« in na tla položil novo knjigo Gospodar prstanov.

Tia Eria Skrt