To ni življenje. To je mučenje. Delam in garam cele dneve po 12 ur na dan in kaj dobim? Zapito in zadrogirano mamo, nasilnega in jeznega »očeta« ter bolnega brata. Kaj ostane meni? En kos kruha na dan in kozarec alkohola. Počasi mi gre že vse na živce. Razmišljam, da bi pobegnil. Stran. Nekam daleč stran. Kjer me nihče ne bi poskušal pretepsti, napiti, ubiti.
Vas zanima kdo sem jaz? Sem Tim. Tim nekaj. Ne vem svojega priimka, nikoli ga nisem. Star sem 15 let in imam grozno družino. Nekaj malega sem vam že povedal o svojem življenju, celotno zgodbo pa vam povem zdaj. 
Moja mati Simona je bila v mladosti normalno, vsakdanje dekle. Pridna, delavna, lepe ocene, topel nasmeh. Potem pa je v najstniških letih spoznala tega fanta. Mojega »očeta« Patrika. Kot večini deklet so tudi moji mami bili všeč »kul« fantje, »frajerji« svojega časa. Patrik je kadil in pil, se pretepal in se včasih tudi drogiral. Denarja je imel zelo malo; včasih je kradel, da si je lahko privoščil droge.
Moji mami je bil zelo všeč in že po nekaj tednih je zanosila z menoj. Njeni starši so bili tako zgroženi, da so se je odpovedali, Patrik pa jo je vzel k sebi pod streho. Že dolgo ni več živel pri starših, zato je imel v svojem stanovanju dovolj prostora za naju.
Moja mama si je poiskala delo v bližnji kavarni in tam je delala vsak dan. Moj … »oče« … ne vem, če je sploh kdaj naredil kaj za denar. Poleg tega, da je kradel, seveda. No, nekaj časa, dokler je moja mati prinašala denar domov, je bilo vse v redu. Potem pa je postajala vse bolj okrogla in ni bila več zmožna delati. Denar ni več prihajal in vse težje je bilo plačevati položnice in hrano. Takrat je šlo vse na slabše.
Patrik ni več pretepal samo dilerjev na ulici, ampak je namesto tega začel pretepati Simono. Zmerjal jo je za nehvaležnico in nesramnico, očital ji je, da je lena. Takrat je tudi ona začela kaditi in se drogirati. Vsak dan je bila hudo pretepena, še huje je bilo, kadar je bil Patrik pijan. Za življenje ji je postalo bolj kot ne vseeno, glede Patrika pa je že dolgo nazaj ugotovila, da ga ne ljubi več. Večkrat je bila na smrt pijana ali pa tako zadrogirana, da ni vedela niti zase.
In potem sem na svet prišel jaz. Sem se rodil v bolnici? Seveda ne. Rodil sem se na kopalniških tleh. Moja mami me je že hotela ubiti, da ne bi trpel tako, kot je ona. Na žalost je prekmalu prišel Patrik v kopalnico, me vzel in rekel, da bom vsaj jaz prinašal denar domov, ko bom malo starejši.
In res, storil je obljubljeno. Že od 5. leta dalje vsak dan na ulici prosjačim za denar. Kadar so ljudje radodarni in zaslužim nekaj 10 €, mi »oče« prizanese in me ne pretepe. Kadar pa ne zaslužim toliko zaradi dežja, snega ali res vročega vremena, mu služim kot boksarska vreča. Na meni izlije vso žalost in jezo. Mislim, da na mojem telesu ni kotička kože, ki ne bi bila vsaj enkrat v mojem mučnem življenju polna modric.
Sedaj, ko sem dopolnil 15 let, lahko delam v »dejanski« službi. Ha, to ni služba. To je mučenje, garanje. Delam 12 ur na dan, vsak dan, brez premora. Izraz prosti dan v tej službi ne obstaja. Vsak dan kopljem in lomim kamenje za bog ve kaj. 12 ur na dan garam in dobim komaj 550 € mesečno. Večino denarja vzame Patrik, da si lahko kupi drogo in alkohol. Mami da nekaj malega, da kupi hrano zanjo in zame.
Razmišljam, da bi pobegnil. Zagotovo lahko najdem kje drugje boljšo službo. Če ne drugega, bom lahko ves denar zadržal zase. Šel bi v Ameriko. Ali pa morda na Kitajsko. Kamorkoli, kjer me ne bodo iskali. Dvomim, da me bodo sploh pogrešali in ugotovili, da me ni.
Morda bodo opazili kasneje, ko mojega trdo prigaranega denarja več ne bo.
Mateja Krznar, 9. r
