Premražena sem sedela pod lipo in poskušala ugotoviti, kaj se je ravnokar zgodilo. Policisti so že prispeli na trg in iskali verodostojne očividce, kajti večina meščanov se je paranoično pogovarjala ali pa histerično vpila. Nekaj ljudi je celo zadela kap, zato so prišli tudi rešilci, ki so kasneje pomagali policistom miriti situacijo. Nekdo me je potrepljal po ramenu, zato sem se sunkovito obrnila. Pred mano je stal policist in mi podal odejo. »Oprostite, gospodična, nisem vas hotel prestrašiti. Zanimalo me je, če bi lahko dali izjavo o današnjem dogodku?« 
»Uhm, seveda. Kje naj začnem? Okrog dveh sem s prijateljicami odšla na Stari trg, kjer se je začelo rajanje. Usedle smo se za mizo in natakar nam je prinesel hrano in pijačo. Nenehno smo se pogovarjale in smejale ter uživale ob veseli godbi. Čez čas smo šle na plesišče in tam plesale skupaj s prijatelji. Tam je bilo vedno več ljudi in le še nekaj premožnejših deklet je sedelo za mizo. S kotičkom očesa sem med njimi opazila Urško Šeferjevo, mestno lahkoživko. Kot vedno je v svoji lažni lepoti obrekovala in zmerjala ljudi. Zavrnila je vsakogar, ki jo je prosil za ples. Naenkrat sem zaslišala mrmranje ljudi in videla, kako so se začeli umikati. Zanimalo me je, kaj se dogaja, zato sem se prerinila skozi gnečo in zagledala postavnega mladeniča. Šel je naravnost mimo mene in z dlanjo sem po nesreči dregnila v njegovo roko. Ob njegovem dotiku me je po vsem telesu spreletel srh, nekakšna zona in takoj sem vedela, da nekaj ni v redu. Želela sem videti, kaj bo naredil, zato sem mu sledila. Odšel je naravnost proti Urški, se ji globoko priklonil in jo prosil za ples. Spogledljivo se mu je nasmehnila in z njim odšla na plesišče.
Na začetku sta plesala počasi, a nato vedno hitreje. Godci so začeli igrati po hitrejšem ritmu in nekaj ljudi je nato zgroženo odšlo s plesišča. Vedno hitreje sta se vrtela in zdelo se mi je, da se je zrak v hipu ohladil. Vsi so obstali in se počasi začeli umikati proti lipi. Urška in skrivnosti mož sta se vedno bolj oddaljevala od nas in se bližala Ljubljanici. Počasi sem šla za njima, ko sta se vrtela proti rečnem bregu. Okrog njiju je krožil veter in dvigoval listje ter prah. Voda je postala razburkana in se začela mračiti. Brodniki so začeli vpiti in bežati na vse strani. Pritekla sem do brega in zadnje, kar sem videla, je bil Urškin prestrašen obraz, ki je tonil v reko v večnem objemu povodnega moža.« 
Policist me je gledal z odprtimi usti, a se je hitro zresnil: »Najlepša hvala. Bili ste v veliko pomoč. Verjamem, da bomo zadevo kmalu rešili in ugotovili, kaj se je zgodilo. O dogodkih smo obvestili vašega očeta, ki je na poti sem. Želim vam veliko sreče, na svidenje.« Namenil mi je dobrodušen nasmeh in odšel. Naslednji dan je bila moja zgodba v časopisih in vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, a kljub temu po mesecu iskanja Urške niso našli. Še vedno upam, da bodo policisti kaj odkrili, vendar se zavedam, da je skupaj z Urško za vedno izginila tudi resnica o tistem večeru.
Tia Eria Skrt
