Tomislav Golob je profesor geografije in zgodovine na III. osnovni šoli v Celju. Uči tudi mene in se mi zdi, da je zelo zanimiva oseba in da ima poseben pristop do pouka. Odločil sem se, da ga bom intervjuval ter izvedel še kaj novega o njem.
Vaše področje sta zgodovina in geografija. Kaj je vplivalo na vašo izbiro poklica? Zakaj ravno ta dva predmeta? Ali vas je to že od nekdaj zanimalo ali je to prišlo kasneje?
Poklic učitelja sem si izbral, ker se mi zdi plemenit, odgovoren in rezultati tega so lahko zelo hitro vidni. Če torej ne bežiš pred odgovornostjo in želiš dobre rezultate ter daješ vedeti tistim, ki jih učiš za življenje, da je tvoje delo iskreno, potem stopaš po takšni poti z navdušenjem.
Že od malih nog sta mi bili zgodovina in geografija področji, kjer sem kljub staremu načinu usvajanja vsebin (več je bilo “piflarije”) vedel, da sta mi všeč. Zgodovina je dejansko učiteljica življenja, hkrati pa nam ponuja odgovore, če radi raziskujemo, kaj se je dogajalo v preteklosti. Geografija je področje, ki je tako interdisciplinarno, da preprosto brez njega ne moremo razumeti dogajanja v ožji domači pokrajini ali pa širše v svetovnem vidiku. Kamorkoli na tem našem planetu se podamo, vedno nam koristi.
Ali imate kakšen poseben hobi?
Milan in Stanko Sebič (državna članska prvaka v sezoni 2014/15)
Od hobijev bi omenil šport. Rad tečem po sredogorjih, kolesarim v toplem delu leta – tudi čez 100 km na dan –, všeč pa so mi tudi vse igre z žogo. V preteklosti (5 let nazaj) sem bil tudi košarkarski trener. Izpod mojih rok so izšli igralci, ki so precej pomenili v slovenskem in tudi evropskem prostoru (Maček, brata Sebič …). Igrali so v najmočnejših slovenskih klubih in bili člani kadetskih in mladinskih reprezentanc Slovenije. Bil sem članski pomočnik in vodja mladinskega kluba v Šentjurju, vodil 2 leti mlajše selekcije v KK Elektra Šoštanj, 1 leto v Pivovarni Laško, zaključil pa sem kot članski trener v Termah Olimia, Podčetrtek. Žal pa je zmanjkalo časa za moj poklic v profesionalnih vodah.
Ljudje poznamo veliko starin in vemo, da obstajajo starinarne oziroma antikvariati. Ali vas zanima zbiranje starin?
Zelo rad imam stare knjige, staro pohištvo in ostale predmete, na katerih je zgodovina zapisana v njihovem izgledu. Tudi sam premorem kar nekaj teh materialnih zgodovinskih virov, nanje pa gledam z velikim spoštovanjem. Seveda mi veliko pomeni tudi njihova uporabnost, saj so stare omare, stoli, lesene skrinje, ogledala del mojega interierja v prostorih, kjer živim. Še vedno tudi velja, da je nov predmet z vsakim dnevom manj vreden, medtem ko starinam vrednost raste. Ko bi le to veljalo za ljudi – v drugem delu povedi, seveda.
Ali imate še kakšne zaključne misli v povezavi z vašim poklicem?
Andrej Maček (državni kadetski reprezentant) v dresu KK Pivovarne Laško
Za konec mogoče še nekaj o pomislekih in občasnih izjavah nekaterih, da se prestrogo in prezahtevno lotevam svojega poklica. Čas je vedno najboljši pokazatelj, koliko je vredno delo nekoga. Skozi zdaj že kar bogato osebno zgodovino poučevanja sem spoznal, da so majceni konflikti v poslanstvu učiteljskega poklica nekaj vsakdanjega. So samo trenutni odraz nesporazumevanja drug z drugim. Ceno takšnega dela marsikdo spozna nekoliko kasneje. Na koncu je pomembno zgolj to, da ugotovi, da je bilo vse posvečeno trudu za boljši vzgojni in izobraževalni napredek posameznika. Kot učitelj najbolj ceniš, ko se po nekaj letih srečuješ s svojimi nekdanjimi učenci in te z leti za tvoj nekdanji trud cenijo bolj kot kadarkoli.
Žan Luka Umičević
