Hodila sem. Nekaj me je ustavilo in pogledala sem navzgor. Na sebi sem imela kavbojke, ki so me v pasu tako stiskale, da je ves moj špeh butnil v trebuh. Moja majica je bila široka, kot je zdaj v modi. Odvečnih kilogramov se tako ni nič videlo. Zavzdihnila sem. V delavskih blokih se je družabno življenje v glavnem dogajalo na okenskih policah. Čez okna je viselo več teles kot pelargonij v koritih iz stiropora. Na oknih je vedno vse polno žensk med zalivanjem opravljalo, tiščalo nos v tuje lonce, vleklo na ušesa zdrahe, ob praznikih pa še škripanje žimnic ali obračunavanja z gedorami. Z oken je bil prekrasen razgled na milico, ki je hodila mirit preglasne hausbale, in fajhtne tovariše, ki so po šihtu objeti pripeli domov. Edini televizor v barvah je bilo okno.
Ljudje na teh balkonih imajo svoje življenje. Čudovito življenje. Majhen nesporazum tu pa tam, nič takšnega. Življenje teče naprej. Še enkrat. Ljudje na tistih balkonih so … so … Zelo suhi v primerjavi z mano. Imajo srečno, še bolje, perfektno življenje.
Prej sem se pogledala v ogledalo. Moje grde debele obline so se razširile. Tisti kakav je kriv. Prekleto! Vse bom morala začeti od začetka. Moj prvi kakav tega leta. Ena sama mastna polno kalorična pijača naredi to. Pošastno. Najraje bi se skrila in se nikoli več ne prikazala. Vdrla bi se v zemljo. Mogoče lahko poletim v vesolje in pustim, da me požre črna luknja. Čeprav bi se težko stlačila v skafander. Mogoče ga pa ga lahko naredijo posebej zame …
Moje čudovite nesramne sošolke in moja bedna sestra imajo perfektno postavo. Vitke so, kakorkoli jih pogledaš. Najlepša afna v deželi pa je ona. Baše se s krofi, masti s hamburgerji. Nič se ne zgodi. Ostane suha kot vedno. Lahko bi jo primerjali z vampirko. Cela je popolna. Za povrh je še baletka. Baletka! Iz dna duše sovražim balet. Majhne suhe trlice skačejo po odru. Lepi fantje jih mečejo v zrak, saj so lahke kot peresca. Na živce mi grejo. Medtem ko delajo špage, se lahko normalno pogovarjajo po telefonu. Vsega mi je dovolj. Najhujše pa je, da me je moja neumna debela mama, ki me sili da jem in pijem kalorične stvari, po mojem zato, ker ne želi biti najdebelejša v družini, kar ji bom potem povedala naravnost v njeno debelušno okroglolično faco. No, najhujše je, da me je prisilila, da grem na tisto baletno predstavo tiste punce in moje sestre. Bruhala bom. Res bom … čeprav ne vem kaj. Pred odhodom nisem nič jedla. Lahko pa bi pobruhala ves špeh v sebi. Vsa maščoba bi šla ven.
V trebuhu me je stisnilo. Na glas sem zastokala. Moje telo je prevzela močna bolečina. Hitro sem stopila naprej. Bolečino sem si lajšala z hladno kovino. Čutila sem jo v svojem žepu. Hlad mi je vel skozi prste. Moje telo se je ob njem počutilo varno. Ta nož je bil že dolgo z mano. Do potankosti ga poznam. Vsak njegov delček je nekako del mene. Čeprav me je še vedno bolelo, sem se ozrla navzgor. Mislim, ne morem se rezati pred toliko ljudmi.
Nad mano so sijale svetle zvezde. Videla sem veliki voz, zvezdo Severnico in še nekaj ozvezdij, ki jih nisem poznala po imenu. Spomnila sem se, da sem jih kot majhna punčka naravnost oboževala. Igrala sem se, da jezdim na PEGAZU in rešujem MEDVEDE pred LOVCI. Bila sem junakinja svojega namišljenega sveta.
S hitrimi koraki sem skoraj tekla proti kulturnemu domu. Spet sem začutila močno, bolečo, grozno bolečino. Ampak tokrat v rokah. Komaj slišno sem kriknila. Ustavila sem se. Globoko sem vdihnila. Prestrašeno in počasi sem dvignila rokav svoje majice. Moja usta so se na široko odprla. Dahnila sem. Rane so se odprle.
Prestrašeno sem se ozrla naokoli, da ne bi kdo slučajno tega videl. Okoli mene ni bilo nikogar. Spustila sem rokav majice. Moram pohiteti. Stekla sem do opere. Ko sem odprla težka vrata, sem s svetlobno hitrostjo smuknila na svoj sedež. Predstava se je ravno začela. Moja mama pa mi je namenila grd in težek pogled. Ozrla sem se proti odru. Gabilo se mi je. Potem pa sem jo zagledala. S svojim prisiljenim nasmeškom je skakala in elegantno stegovala noge. Zmrazilo me je. Pogled sem usmerila drugam.
Nenadoma me je zadelo. V trebuhu me je tako stisnilo, da nisem mogla več zdržati. V žepu je moja roka močno stiskala nož. Najraje bi se zarezala pred vsemi, ampak nisem smela tvegati. Mami sem omenila menstruacijo. To je že stara fora, ampak v takšnih primerih ne zdržim več. Hitro sem stekla do stranišča. Odprla sem vrata kabine, nato pa se zgrudila na tla. Nekaj sem morala pojesti. Ampak nisem smela. Moja usta so se odpirala in zapirala. Čutila sem, da imam suhe ustnice. Obliznila sem si jih.
Nisem več zdržala. Moj trebuh je razžiral moje telo in močne bolečine so se prosto sprehajale ter me mučile. Dlan me je močno zaskelela. Potegnila sem jo iz žepa. Bila je krvava. Premočno sem stiskala nož. S krvavo dlanjo sem se dotaknila obraza. Nato sem vzela nož. Bolečine še kar niso popustile. Zato sem zarezala. Moja koža se je takoj vdala. Z rezilom sem pritisnila močneje. Hlad v moji koži je bil nadnaraven. Grozno me je zaskelelo. Ampak bilo je vredno. Ta bolečina je preglasila prejšnjo. Moja roka je hudo krvavela. Nisem vedela, kam naj še zarežem. Slepo sem razila kožo, ki je bila cela krvava. Ves čas je na plan prihajala sveža kri. Spet me je udarilo. Tako me je bolelo, da sem zakričala. Glasno. Lahko, da me je slišala mama.
Zmanjkovalo me je. Pred očmi se mi je meglilo. Zadnje, kar sem videla, je bil hišnik, ki me je razburjeno spraševal, zakaj nisem na odru. In ona … bila je kot svetloba v vsem, kar sem preživljala. Zanjo bi naredila vse. Umrla bi. Samo zanjo. Vem, da je kričala. Tako, kot da se je nad mano zgrinjalo na milijone ljudi, ki so me peštali. Ampak vem, da je edino ona tisto, kar sem rabila. Njene ustnice na svojih. In sočuten pogled punce, ki jo imam rada.
Iva Marinšek, 6. b
