Saša

Bilo je vroče poletno jutro. Lahkotno sem hodila po cesti. Bila sem tako srečna. Končno bom spoznala Klaro, tega sem si želela že tako dolgo. Bila sem tako navdušena in vse se mi je zdelo čudovito. Ljudje so bili veseli, vse se je svetilo in sama sem se počutila kot v sanjah.

Klara. Pred dvema tednoma mi je sestra Lea dala njeno telefonsko številko in rekla, da jo moram nujno poklicati, saj sva si bili namreč usojeni. Kot po navadi je imela prav in to še kako. Čez nekaj minut sem ji pisala in ko mi je prvič odpisala, se nisva mogli nehati pogovarjati. Imeli sva isti okus za filme, knjige, glasbo. Kot jaz tudi ona ne mara športa in obe sva navdušeni nad slikarstvom. Takoj sva se ujeli in najini telefonski pogovori so postali začetek obetajočega prijateljstva. Zdelo se mi je, da sva ista oseba, nerazdružljivi in popolnoma enaki. Klara ima čudovit smisel za humor. Še nikoli v življenju se nisem tako smejala. Še nikoli nisem bila tako srečna. Občutek osamljenosti in drugačnosti je izginil. Končno sem dobila pravo najboljšo prijateljico.

Ker je bila cel julij s starši na morju, se nisva mogli videti v živo, ampak včeraj se je vrnila domov. Takoj sva se dogovorili, da se dobiva ob enajstih v kavarni na trgu.

Ura je bila 10.40. Hitro sem prečkala cesto in skočila na robnik. Za ovinkom sem že zagledala majhne bele stole najbolj prisrčne kavarne v mestu. Prišla sem prva. V kavarni ni bilo še nikogar, a se za to nisem zmenila. Sem pač prva, ena od naju je morala biti. Sedla sem za mizo, si poravnala krilo in naročila jagodni sok s smetano. Iz bližnjega drevesa se je slišalo ptičje petje. Opazovala sem mimoidoče. Vsi so sproščeno hodili, nekaj otrok se je igralo na bližnjem igrišču, kolesarji so švigali mimo … iz misli me je prebudilo vzdihovanje zraven mene. »Ah, ni je še tukaj. Zakaj je Saša pozna?«. O moj bog, to je Klara! Končno je prišla. Vstala sem in se narahlo dotaknila njene rame, da se je obrnila. »Hej. Zdravo, Klara. Jaz sem Saša. Joj, tako sem vesela, da sva se končno spozna…« »Stop. Hah, tole sploh ni smešno, ti pač nisi Saša in kako se me drzneš dotakniti? Čakaj, kako si vedel, kako mi je ime?! A me zasleduješ, ti norec?« Začudeno sem ji potiho odgovorila: »Klara, to sem jaz. Dogovorili sva se, da se bova dobili tukaj.« »Okej, to res ni več smešno. In zakaj za boga si oblečen v ženska oblačila, saj ni pust. Če se mi približaš za še en korak, bom poklicala policijo.« »Kaj? Zakaj se tako obnašaš. Jaz sem Saša, dopisujeva si že več tednov.« »O. Moj. Bog. Ne morem verjeti. Ti, ti … ti si res Saša. Oh, kako sem bila lahko tako neumna, Saša je moško ime. Vendar zakaj si potem o sebi pisal v ženskem spolu? Saj sem s fanti tudi prijateljica.« »Oprosti? Jaz sem punca.« »Ti definitivno nisi punca. Si fant v ženskem krilu, s predolgimi lasmi in nalakiranimi nohti. Kaj je narobe s tabo? Ou … Ti si eden tistih tranve … transs …transvestitov. Ne morem verjeti. Hahaha.« Klara se mi je začela histerično smejati. »HEJ. Ljudje! Poglejte njega, ups, oprosti. NJO. Haha!!! Kako lahko živiš sam s sabo, jaz bi se na tvojem mestu že zdavnaj ubila. S tem bi prizanesla vsakodnevno bolečino svojim staršem in vsem ljudem v svojem življenju. Spake kot si ti, bi morale že zdavnaj izumreti.« Še vedno me je zasmehovala, jaz pa sem se ozrla naokoli. V tistem trenutku nisem videla niti enega prijaznega pogleda. V očeh so se mi nabrale solze. Še nikoli nisem bila tako ponižana, zasmehovana. Cel svet mi je delal krivico samo zato, ker sem drugačna. Hotela sem oditi, vendar sem se spotaknila in padla. Vsi so se mi začeli še bolj smejati. Stekla sem stran in nisem nehala teči. Hotela sem stran od nje, od ljudi, stran od tega mesta. Cel svet se mi je smejal. Vse mi je kričalo v obraz, da sem spaka, bitje, ki ne bi smelo obstajati. Pritekla sem v park in se sesedla ob drevo. Po tiho sem jokala. Čez nekaj minut je mimo mene teklo dekle, ki je bila nekoliko manjše postave kot jaz. Ko me je zaslišala, se je obrnila in počasi stopila k meni. Proti meni je nežno stegnila svojo roko. Pogledala sem jo v oči, se oprijela njene roke in počasi vstala. Dekle se mi je iskreno nasmehnilo. »Bila sem na trgu.« Sklonila se je in odtrgala marjetico s tal. Dala mi jo je v roke in dodala: »Mislim, da v tem krilu izgledaš super.« Na hitro me je objela, mi namenila še en nasmeh in odkorakala stran.

Presenečeno sem si obrisala še zadnjo solzo in se odpravila proti domu. Nisem mogla nehati razmišljati o spoznanju, da se svet ne deli na bogate in revne, suhe in debele, pametne in neumne. Ne deli se na črne in bele. Na svetu sta dve vrsti ljudi. Tisti, ki polni predsodkov vidijo le lupino, zunanjost, in tisti, ki se na to ne ozirajo in vidijo lepoto v ljudeh, čeprav je ta očem nevidna.

Tia Eria Skrt