Bilo je kar malce hladno, saj je bilo že konec oktobra. Ulice so bile kot izmite, zahajajoči sončni žarki so se odbijali od hiš, ki so bile utrujene od večdnevnega dežja.
In ljudje. Hodili so hitreje, avtomobili so se v mestni gneči pomikali bolj tekoče, vsi so bili nekako nasmejani in dobre volje, pešci in vozniki, skoraj vsi taksisti so si nekaj požvižgavali, kot da bi mesto preplavila glasba Beethovnove ‘Ode radosti’. Kot da bo jutri pomlad, ne zima, ki je sicer že čakala pred vrati. A morajo res biti vsi tako srečni? Na živce mi grejo. Vsi mi grejo na živce. 
Hodil sem po ulici in pogledoval naokoli. Iskal sem kavarno, saj sem bil zaradi nepričakovanega padca temperature čisto premražen. Vsak lokal, ki sem ga zagledal, je bil napolnjen z ljudmi. Povsod si lahko zagledal tarnajoče mame, glasne športne navdušence, jokajoče otroke, vriskajoče najstnice in vsak, ki me vsaj malo pozna, ve, da nisem imel nobene želje biti v njihovi bližini. Če je že bil kakšen lokal prazen, sem tam zagledal znance iz šole, ki sem se jim trudil izogniti. Skoraj sem že obupal, ko sem zagledal staro, skoraj prazno kavarno, ki je delovala skoraj tako depresivno kot jaz. Takoj sem odšel tja.
Natakarica mi je prinesla vročo čokolado in se mi prisiljeno nasmejala, ko sem se ji zahvalil. Naredil sem požirek in pogledal skozi okno. Mestno vzdušje me je že skoraj zamotilo, a sem na sosednji mizi zagledal revijo. Na njeni naslovnici je bila ona. Prekleto, sploh ji ne morem ubežati. Še pogled dvodimenzionalne verzije moje preljube sošolke me je preziral. Ph, kako jo sovražim. Vsi jo poznajo kot ambiciozno, prelepo, zapeljivo srednješolsko kraljico. Jaz bi jo opisal kot hinavsko, narcistično, manipulantsko tiranko naše šole. Vsi mislijo, da je popolna. Vse hočejo biti kakor ona. Vsi jo častijo, kot da bi bila novodobna Afrodita. Ta boginja hodi mimo nas smrtnikov, kot da nas ni. Zanjo večinoma ne obstajamo. Zame se pa itak sploh ne zmeni. Zanjo sem manj kot nič. Dvomim, da sploh ve, da sva že eno leto sošolca. Že dolgo je niti pozdravim ne več. Nima smisla.
Njene oči so zeleno modre, kot vrhovi valov, ko na njih posvetijo sončni žarki, in globoke kot črna luknja. Z dolgimi trepalnicami ustvarjajo smrtonosno kombinacijo. So torej njene oči lepe? Mogoče že, ampak kaj, ko gledajo s praznim, mrtvo hladnim pogledom. So obsojajoče,vzvišene. V njih se ni niti enkrat zasvetil žarek sreče. 
Če se izrazim kot brata Grimm, bi rekel, da so njene ustnice rdeče kot kri. Če bi rekel s svojimi besedami, trdim, da so rdeče kot lica tistih, ki jim primaže klofuto. Svetlo rjavi svileni lasje ji kot slap padajo navzdol po hrbtu. Poleg obraza naj bi bila popolna tudi njena postava. Je šolski primer zlatega reza. No, vsaj tako bi jo opisala večina ljudi. Osebno se mi zdi, da je tako simetrično pravilna, da sploh ni več opazna. Nima nobenih izrazitih telesnih značilnosti. To zagato rešuje s preveliko dozo ličil in predragih oblačil. Za razliko od drugih me prav briga, če ima Gucci srajco ali torbico Stelle McCartney.
Vsi so tako plehki in naivni. Koga pa še zanima, da so na svetu otroci, ki nimajo kaj za jesti, če si lahko kupiš nogavice za sto evrov?! Glede na to, da naša modna kraljica ne izhaja ravno iz premožnejše družine in si je denar zaslužila s poziranjem, sem mislil, da ga bo zapravljala bolj varčno. Namesto tega raje še podpihuje s svojimi dejanji moje mišljenje. Mislim, le katera normalna oseba bi dala denar revnemu človeku, če si pa lahko kupi klobuk za tisoč evrov? In to je le ena njenih mnogih slabosti.
Instagram je preplavljen z njenimi fotografijami, v njih se kar utapljamo. Prav ve, da ne bomo preživeli, če vsake pol ure ne objavi nove slike. Leva roka na bokih, nagnjena glava, razprte ustnice, prava svetloba … eh. Saj ljudje nismo popolni. Ravno v tem je čar sveta. Nič ni popolno. Razen nje, seveda. Le kaj je s to žensko narobe?! Najhuje je, da šikanira in izkorišča manj lepe od sebe. Ravno včeraj ji je uboga Klara prinesla esej, ki ga je napisala namesto nje. Pametna ideja, saj drugače ne bi našla časa za žuranje po najelitnejših klubih.
Na srečo nisem edini s prvinsko predstavo o njej. Edina stvar, ki razlikuje moje somišljenike od mene je ta, da oni njeno obnašanje pripisujejo slabi vzgoji, nekateri celo nekakšnemu dogodku iz njenega otroštva. Si lahko mislite?! Vsi jo samo zagovarjajo! Tudi če predpostavimo, da se ji je zgodilo nekaj slabega, bi jo to ali spremenilo na boljše ali pa popolnoma uničilo. In to se očitno ni zgodilo. Kar se pa tiče vzgoje, še nisem slišal človeka, ki bi rekel, da njena starša nista dobri osebi. Tudi, če to ni res, ne moremo na njiju zvaliti krivde za vsa njena slaba dejanja. Eh, moram na zrak …
Iz lokala sem zavil v sosednjo ulico in jo zagledal. Hodila je po pločniku z nakupovalnimi vrečkami v rokah. Pogovarjala se je po telefonu in me še ni zagledala. Nosila je visoke petke, ki so ob korakih tiktakali kot ura. A za mene se je čas ustavil. Počasi se mi je približevala in zavedal sem se, da bo odkorakala naravnost mimo mene. Mogoče lahko še kam zavijem … Pogledam naokoli, ni izhoda. Hotel sem se že obrniti, a sem si premislil. To je absurdno, kaj mi bo pa naredila? Zravnal sem se, napel prsi in ji s ponosnim korakom odšel naproti. Še dvajset metrov. Z roko sem si šel skozi lase in se spraševal, če bi jo moral pozdraviti. Globoko sem vzdihnil in se poskušal sprostiti. Čas je začel minevati hitreje. Še osem metrov. Nekaj je še rekla v telefon in prekinila. Dvignila je pogled in se mi zazrla naravnost v oči. Še dva koraka. Ne da bi odvrnila pogled, sva hodila drug proti drugemu. Njeno naslednje dejanje me je skoraj vrglo na tla. Manj bi bil presečen, če bi nas s pištolami v obliki morske trave napadli leteči delfini. Se je to res zgodilo, si le domišljam? Ne, bilo je resnično. Nasmehnila se mi je. Ona se je nasmehnila meni. Gledala mi je v oči in privzdignila kotičke ustnic, na njen najlepši možen način. Naslednji trenutek je že odvrnila pogled in odkorakala naprej. Obstal sem na mestu in se ozrl za njo. Še vedno sem lahko vohal njej nenavadni parfum. Nisem se mogel premakniti. Z odprtimi usti sem strmel za njo, dokler ni izginila za ovinkom. Zadnja stvar, ki sem jo videl, je bil njen šal, ki se je vil za njo po zraku.
Jebemti, kako to žensko ljubim!
Tia Eria Skrt, 9. a
