Nekoč so pred davnimi časi živele tri sestre, ki so bivale s svojo mamo. Ona je nekega dne umrla in sestre so ostale same. Ker jim je zmanjkalo živeža, so se odločile, da bodo odpotovale in poskusile najti srečo. 
Nekega dne so hodile po prelepem gozdu. Pod bosimi nogami so čutile svežo travo, ki se je lesketala v soncu. Drevesne krošnje so se rahlo pozibavale v vetru. Iz njih so padali prelepi veliki sočni sadeži, ki so jih deklice z veseljem pojedle. Ko so se usedle, da bi se okrepčale in nabrale dovolj moči za pot, se je pred njimi znašel starec. Imel je razmršene lase, kot da bi bežal na življenje ali smrt. Oblečen je bil v prevelik plašč. Predstavil se jim je kot popotnik, ki potuje že sedem dolgih let. Nato jih je prestrašeno opozoril, da tukaj živi zlobna čarovnica, ki želi popiti kri vsakemu, ki bo prišel v gozd. Popotnik je sestram podaril še prelep prstan in zbežal. Najmlajša si ga je ponosno nadela.
Nenadoma so se zatresla tla. Deklice so stekle z jase. Dobro so se zavedale, da za njimi leti zlobna čarovnica. Skrile so se za veliko drevo in čarovnica je odletela mimo. Najmlajši deklici je s prsta padel prstan in se čudežno spremenil v volka. Deklice so ga že na prvi pogled vzljubile. Kar naenkrat pa se je za njimi pojavila čarovnica. Ko je zagledala volka, ga je pohlepno želela vzeti deklicam. Sestre so zato hitro sedle na prelepo žival, jih je odpeljala iz zakletega gozda. Volk je tekel hitro in se ni utrudil. Ustavili so se šele na sončni jasi, kjer so drobni ptički peli pomladni napev. 
Deklice so z volkom ravnale lepo in skrbno. Hvaležne so mu bile, da jim je rešil življenje. Prijazna zver jih je naučila loviti hrano in živeti v sožitju z naravo. Sestre so tako postale gozdne deklice in z ljubečim volkom živele srečno do konca svojih dni.
Iva Marinšek, 6. b
