Vem, da nisem navaden najstnik. Res je sicer, da rad počnem navadne stvari. Rad imam pico, rad se med vikendi pozno zbujam in res rad igram igrice. Po teh kriterijih si morda mislite, da sem res normalen. Pa nisem. Ne za njih. Čudna je, ta normalnost, veste. Kaj sploh je normalno? Kdo odloča, kaj bo normalno in kaj ne? Kdo si je izmislil normalnost? Kdo si je izmislil, da v trenutku, ko izstopaš od večine nisi več normalen? Veste? No, jaz vem. Oni.
In oni tudi kaznujejo vse, ki niso kot oni. No, pravzaprav izločijo. Seveda se ne strinjam s tem, ampak, tako je bilo vedno in vedno bo. Najmočnejši preživijo. Oni so tisti, ki določajo tvoj družbeni status na šoli. Že od začetka so oni na vrhu, tja se sami postavijo in narekujejo družbeni status vsem ostalim. Ostali (in jaz še posebej) pa živimo svoje nevidno življenje. Manj kot si viden, bolje je. Morda se vam zdi, da pretiravam, da ne more biti tako hudo, ampak tako je pri nas. Veliko učencev se je izpisalo iz te šole in odšlo na druge manj ‛‛hirarhijske’’. Ne mislite, da sam nisem poskusil tega. Sem. Ampak neuspešno. Starši mi ne dovolijo, pravijo, da naj potrpim in da že ne more biti tako hudo. Ne razumejo, kakšna muka je za nas, družbene izločence, da vsak dan vstanemo, da se vsak dan znova soočamo s poslušanjem besede zguba, ki ti doni v ušesih do naslednjega dne, ko se vse ponovi, ignoriranjem in nevidnostjo za vse, razen, če gre za kakšno potegavščino, katere žrtev sem jaz. Poskusil sem vse. Poskusil sem se celo pogovarjati z ostalimi družbenimi izločenci. Ne boste verjeli, tudi za njih nisem dovolj dober. Tako svoje dneve v šoli preživljam s poslušanjem učiteljev in med odmori branjem knjig. Kar mi, saj vem, ne pomaga pri dobivanju potencialnih kandidatov, ki bi lahko bili moji prijatelji.
Tako kot vsak ponedeljek sem tudi danes vstal. Za večino najstnikov zdaj sledi gledanje v telefon. Imam ga. Ampak, v kaj naj pa gledam? V prazen zaslon in žalostne barve ozadja, ki me gledajo? Lahko bi se pogovarjal sam s sabo. Ne. Nisem še tako obupan. Po vzdihu razočaranja, ki si ga vsako jutro namenim ob pogledu na 0 prejetih sporočil, se odpravim v kuhinjo, kjer srečam starša, ki sta vedno dobre volje in me pozdravita, kot da bo to najboljši dan na svetu. Starša gledata name kot na popolnega sina. Morda zato, ker sem edinec. Za njiju sem uresničil vse njune predstave o popolnem sinu, čeprav sem daleč od tega. Nimata pojma, kakšna zguba sem v resnici. Vidita samo dobro v ljudeh. Tudi to je razlog, da ju imam tako rad. Ko končam z zajtrkom, nadaljujem s svojo rutino, ki vsebuje veliko zaspanosti in razmišljanja o svoji prihodnosti. Moja pot v šolo je polna s sanjarjenja. Na dneve, ko se ne počutim, da bi si izmišljal nove scenarije o svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, opazujem. Opazujem ljudi, ki hodijo v službo, opazujem sošolce, ki hodijo v šolo v skupinah in opazujem, kako se vsemu svetu mudi. Opazim podrobnosti, ki jih drugi ne in včasih začnem razmišljati tudi o bolj filozofskih vprašanjih. Na primer, kaj je smisel življenja? O tem se da razmišljati.
V šoli je bilo za silo – kot vsak navaden dan. Ob 16.10 sem kot ponavadi slišal prvo odpiranje vrat – mami je prišla iz službe. In še ob 16.25 drugo odpiranje vrat – ati. Kot vedno sem šel do njiju, da ju pozdravim. Takoj sem opazil, da je nekaj drugače. Rekla sta mi, da se želita pogovoriti. Skozi glavo so mi šinili vsi grehi, zaradi katerih bi lahko bil v težavah in spraševal sem se, če se tako počutijo tudi moji vrstniki, ki imajo, za razliko od mene, težave s svojimi starši. Sam bi bolj rekel, da je težava v njih, oziroma v njihovi komunikaciji. Kakorkoli, povedala sta mi, da ju je kontaktirala ravnateljica naše šole, ki se je želela pogovoriti o meni. Menda jima je rekla, da sem zelo sposoben mladenič, ki svojega potenciala ne izkorišča 100-odstotno. Zamislil sem se. Če to vesta, morata vedeti tudi veliko o mojem socialnem življenju v šoli. Začel sem se potiti. Marjana (edina sošolka, za katero bi še lahko rekel, da je manj popularna od mene) mi večkrat reče, da se preveč potim, ko sem živčen.
Mama me je prosila, da se usedem. Oče se je odkašljal in začel govoriti. Kljub moji neprisebnosti ob tem pogovoru, sem si zapomnil, o čem smo govorili. O čem sta ona govorila. Če povzamem, sta želela, da se uprem sošolcem, začnem sodelovati pri pouku in izkoriščati svoje možgane. Mama je še rekla, da ji je vzelo 9 mesecev, da me je ustvarila in da jim ne smem pustiti, da me uničijo v nekaj trenutkih.
Naj vam povem, da začetek naslednjega dne ni bil preveč obetaven. Fiziko smo imeli četrto uro. Moj najljubši predmet. Učiteljica je, kot vedno, začela s snovjo, ki smo se jo učili prejšnjo uro. Snov smo ponavljali tako, da nam je postavljala vprašanja. Ne vem sicer zakaj, gotovo ni bila tako neumna, je pričakovala odgovor? Začela je s prvim vprašanjem. Vse tiho. Učiteljičin glasen vzdih in njen odgovor na vprašanje. Drugo vprašanje. Ne vem, kaj mi je bilo. Roka je kar sama poletela kvišku. Morda zaradi včerajšnjega pogovora med mamo in atom. Takoj sem vedel, da sem ga polomil. V razredu ni bilo popularno, če si dvignil roko in hotel sam od sebe povedati odgovor. Marjana mi je rekla, da sem grebator. Najraje bi izbrisal svojo dvignjeno roko, se prestavil v času nazaj, tako kot v tistem filmu Časovni stroj. Včasih sem sanjaril, da bi imel takšno radirko, s katero bi lahko izbrisal kar ves dan ali pa kakšno minuto dneva, v kateri sem naredil neumnost. In zdaj bi tako rad izbrisal svojo dvignjeno roko … Bilo je prepozno. Pot mi je tekel po obrazu. Učiteljica me je gledala kot žaba v lešnike. To ni bilo nič v primerjavi s pogledi mojih sošolcev. Potrebovala je nekaj časa, da si je opomogla od šoka in me vprašala po odgovoru. Imel sem delček sekunde, da se odločim, kako naj nadaljujem. Pravilna rešitev ali napačna. Morda mislite, da sem naredil največjo napako, ki jo bom obžaloval, ampak izbral sem pravilno.
Marjana, ki je sama največja grebatorka v razredu, je začela s sarkastičnim ploskanjem. Cel razred se ji je pridružil. Lahko sem se le nerodno nasmehnil.
Naslednji tedni v šoli so bili grozni. Začel sem se spraševati, če bi me kdo pogrešal, če me ne bi bilo. Ah, poznal sem odgovor … Doma sta me starša spodbujala, kot še nikoli. V šoli sem kot vedno sedel pri mizi izobčencev, kjer smo vsi molili svoje obraze v hrano in upali, da ne bomo postali tarča popularnih, ki se velikokrat radi pozabavajo tako, da mečejo v nas špagete. Napeto postane tudi, ko vsi želimo oditi in oni s tem dobijo novo zabavo: premikajoče se tarče. Osebje tako ali tako nič ne naredi. To so otroci velikih živin, otroci, ki so jih vzgajale varuške, ki se zelo verjetno menjujejo na vsak teden, ker so varuške zelo zabavni predmeti za nagajat. Vsaj tako mislijo.
Danes, ko sem spet hodil do običajne mize smrti, sem videl Marjano, kako objokana sama sedi. Žal mi je bilo zanjo. Stopil sem do nje, ona pa je zavpila, naj grem stran. Ohranil sem mirno kri. Vseeno sem se usedel zraven nje. S pogovorom sem začel previdno in pogovarjala sva se o običajnih stvareh. Nato sem rekel nekaj smešnega in na njenem obrazu je zaigral nasmeh. Joj, vse bi dal, da bi ga kazala pogosteje. To sem ji povedal in začela se mi je odpirati. Povedala mi je, da joče zaradi staršev, da se ločujejo in da mora še po vrhu skrbeti za mlajšo sestro. Smilila se mi je in uspelo mi jo je potolažiti. Vedno znova sem ji pravil 4 besede. Vse bo v redu. Vse bo v redu. Vse bo v redu. In takrat sem spoznal, da so prav te besede primerne tudi zame in da res bo vse v redu. Zahvaljevala se mi je in ta pogovor naju je združil. Nato sva vstala, se prijela za roke in odšla iz jedilnice.
To je bil najlepši trenutek mojega življenja. Predvidevam, da je najino početje privabilo veliko pogledov in morda kakšno žaljivko. Zaradi glasbe, ki mi je začela igrati v ušesih ob dotiku najinih rok nisem slišal ničesar. Skozi glavo mi je šinila misel. Nisem več sam. Vse bo v redu. In vedel sem, da tokrat resnično bo.
Sara Zorko
