Procesija se je končala in ljudstvo se je posmehovalo. Cesarja je bilo sram, a izbire ni imel. Kasneje je potekalo vse normalno. Že naslednji dan pa je cesar dobil pismo, ki je izgledalo nekako takole:
Živjo, cesar!
Vidim, da ti še vedno ni mar za svoje ljudstvo in vojake. Upala sem, da do tega ne bo prišlo … a očitno nimam izbire. Če v sedmih dneh ne boš bolje skrbel za narod, ti bo še žal! 
Tvoja bivša,
čarovnica Menjalnica
Cesar se ni prav nič zmenil za pismo. Čarovnica je bila njegova punca, a ga je zapustila zaradi njegove samovšečnosti. Na žalost pa cesar ni imel sreče. Čarovnica se ni hecala. Čez točno sedem dni je prišla na dvor. Cesar jo je presenečen sprejel. Drzno je izgovorila čarobne besede. (V tem delu vam je verjetno jasno, zakaj se čarovnica imenuje Menjalnica – zamenja osebnosti). Čarovnica je v istem hipu izginila, kot bi izhlapela. Vendar tudi cesarja ni bilo več! Znašel se je na neki kmetiji, ki je sam še nikoli ni opazil in kar je bilo še huje, njegovih prelepih, svilenih oblek ni bilo več! Nosil je natikače, klobuk, majco z vsaj stotimi luknjami, in NAVADNE kratke hlače. Hotel je najti lastnika te kmetije, da bi mu pomagal najti dvor, a je čez kakšno minuto ugotovil, da je sam. Nato je opazil še eno pismo:
Spet jaz! Ker me nisi ubogal, boš doživel, kako je ljudem, ki morajo delati, medtem ko ti lenariš! S kmetije ne boš mogel! Verjemi, za to sem poskrbela.
P.S. Moraš nahraniti živino in prašiče. Seveda tudi krave.
Čarovnica Menjalnica
Ni imel druge izbire, zato se je lotil dela. S tem se je seveda s težavo spoprijel. Krava ga je brcnila, kokoš ga je kljunila in pujs ga je zvrnil na tla. Zvečer se je izmučeno zavalil v posteljo in začel stokati. Nato se je prikazala čarovnica in mu s pogledom povedala, da je čas, da se vrne domov. Bil je hvaležen. Svojo nalogo je sedaj izpolnil in je dejansko SKRBEL za ljudstvo. Vitezi pa so vsak petek imeli zastonj sladico. Tako nekako je ta zgodba potekala ter se tudi končala.
Jana Gađan
