Živijo, sem Miha. Ti, ki zdaj to bereš, se ti verjetno zdi, da ti bom povedal kakšno prijetno ali zanimivo dogodivščino, a verjemi, da bo veliko več.
Moja družina ni bila POPOLNA. Bila je kot vsaka, a mi je v njej bilo prijetno. Na žalost pa … se je to sčasoma spremenilo. Starša, ki sem ju seveda imel nadvse rad, sta se iz meseca v mesec vse slabše razumela in kakor sta se slabše razumela, tako so bili tudi prepiri daljši in glasnejši. Vse se je začelo pri majhnih nesoglasjih, kasneje pa se je stopnjevalo do resnih in velikih težav. Tega enostavno nisem mogel več prenašati.
Kar se tiče šole, sem bil dober, pravzaprav odličen, in učitelji so me oboževali. Po drugi strani pa s sošolci nisem imel take sreče. Nihče me ni maral, še posebej ne moja sošolka Marjana, a o tem bom kasneje govoril.
Nekega večera, med prepirom mame in očeta, se je vse spremenilo. Mislila sta, da sem že zaspal, vendar sem se odpravil še po kozarec vode v kuhinjo in po nesreči slišal pogovor. »Si nor!?!? Veš, kako je začel Miha popuščati v šoli in to zaradi tebe!?« je kakor zmaj rohnela mama. »Kaj ti je … in … o čem sploh govoriš?« je bil jezen in zmeden obenem moj oče. Seveda je sledilo še večurno prerekanje, a sem tu nehal poslušati. Bil sem potrt. Sploh zato, ker je mama menila, da v šoli popuščam ter za to krivila očeta, in ob tem sploh ni vedela, da sem bil še vedno odličen.
No, nekako sem zaspal in naslednji dan odšel v šolo. Prvo uro smo imeli slovenščino in učiteljica nam je postavila vprašanje: »Če rečem tožilnik, kako se boste vprašali?« Ne vem, kaj mi je bilo. Roka je kar sama poletela kvišku. Najbrž zaradi včerajšnjega pogovora med mamo in očetom. Takoj sem vedel, da sem ga polomil. V razredu ni bilo popularno če si dvignil roko in hotel sam od sebe povedati odgovor. Marjana mi je rekla, da sem grebator. Najraje bi izbrisal svojo dvignjeno roko, se prestavil v času nazaj, tako kot v tistem filmu ČASOVNI STROJ. Včasih sem sanjaril , da bi imel takšno radirko, s katero bi lahko izbrisal kar ves dan ali pa kakšno minuto dneva, v kateri sem naredil neumnost. In zdaj bi tako rad izbrisal svojo dvignjeno roko … bilo je prepozno. Učiteljica me je s pričakovanjem gledala. Seveda sem znal odgovoriti, a me je bilo preveč sram. Tu je nastopil trenutek tišine. Vsi so me gledali. Neugodno situacijo je rešil zvonec. Učenci so kot čreda podivjanih ovc zdrveli iz učilnice, le mene je učiteljica prosila, naj ostanem. Vprašala me je, kaj se dogaja z menoj. Vedel sem, da na vsako od teh vprašanj hoče pravi odgovor, zato sem moral pošteno odgovoriti. Razumela je in me pustila iz razreda, kjer me je pričakala Marjana. Izgledala je, kakor bi še pred minuto jokala. Iskreno se mi je opravičila za vse njene v srce zbadajoče besede. Ravno, ko se je hotela odpraviti, se je obrnila in me poljubila. Ko je nehala, sem videl, da ji je nekam nerodno, zato sem jaz poljubil njo nazaj. Bilo je čudno. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj poljubil Marjano. Nikoli si nisem mislil, da bom poljubil katero koli punco. Izgledalo je, kakor bi oba vedela, kaj počneva (nisva). Objemala sva se. Naenkrat me je izpustila. Prijazno se mi je nasmehnila in odhitela v garderobo. Stekel sem za njo. Ko sem prišel, sem jo videl, kako se že odpravlja s prijateljicami. Obrnila se je in mi po zraku poslala poljub, ne da bi kdorkoli drug razen mene to videl. Popolnoma me je zmedla. Zadela me je bomba ljubezni. Mislim, da je tudi njo, saj tisti poljub ni bil najin zadnji.
Tako me v šoli nič več ni motilo, kar pa se tiče doma – tudi ni bilo pretiranih težav. Starša sta se ločila ni zdaj živim pri obeh. Moje življenje je spet takšno kot prej, le še malo boljše!
Jana Gađan, 6. b
