Kljub negotovosti, ki pretresa svet v tem trenutku, našim učencem ne zmanjkuje ustvarjalnosti. Spodaj preberite in si oglejte, kakšna je videti Prešernova Lepa Vida leta 2020.
LEPA VIDA
Lepa Vida v parku je sedela,
masko na obrazu imela in
razkužilo v žepu, da ne bi zbolela.
Pristopi k njej mladenič lep,
Vida zavpije: »Fant, razdaljo mor,va met.«
Mladenič prijazno ji pove:
»Ne boj se Vida, bris so mi vzeli,
rezultati negativni ravno so prispeli.
V hišici svoji celi dan sedim, zdravo živim
in obiskov ne želim.«
Ji reče: »V neznano deželo z mano pojdi ti,
kjer bolezni ni in prav tako nobenih skrbi.
Je Vida kovček vzela,
mladeniču slepo verjela,
pa hitro je ugotovila, da država
je vse prevoze umaknila.
Ker fant pomislil je na vse,
si krilca kupil je, jih hitro je razpel
in z lepo Vido odletel.
Z vetrom se leteti da
in ponesel ju je tja,
kjer visoka moda je doma.
Predlaga mladenič nakup v Milanu,
Vida ne pomisli, sledi mu vdano.
Da ljubezen res je slepa
in virus resna reč,
je Vida kmalu ugotovila,
saj njena lepota šla je preč in
mladeniča ni videla nikoli več.
Tara Ema Žnidar, 7. a
Slika: Neja Meštrov
e-VIDA
Lepa Vida je nobel mobi v roke vzela,
ker si starca slišat’ je želela.
Obupana in strta se sesede,
ko doklicati ni uspela še sosede.
»Oblaki, navidezni oblaki, pa vi povejte,
kaj moj starec dela, bolno dete?«
»Bila sta bolna in osamela,
dokler na spletu sreča ju ni doletela.
Denar v zdravje sta naložila,
postala fit, kot bi imela krila.
Starec in sinek sta si življenje uredila,
ko si se ti z zamorcem iz Trsta po svetu podila.«
Lepa Vida vse je v nobel mobi ponovila,
si takoj facebook je naložila.
A glej ga zlomka,
od starca novo hišo opazila!
Zamorca in delo je takoj zapustila,
in se z avtobusom nemudoma domov vrnila.
Oblaki, navidezni oblaki, zdaj poglejte,
kaj dela starec, Vida lepa in kaj dete?
Življenje lepo so si obljubili,
postali zdravi, srečni, mladi so in lepi.
Alena Marčič, 7. b
Slika: Zoja Bratina
LEPA VIDA
Prelepa Vida je bila vsa, ko srečala je svojega moža.
Bila ljubezen je ta prava, saj kmalu starša sta postala.
Rodil se mali sinko je, ki bilo mu je ime Anže.
Sreča kmalu je odšla, saj bolezen tukaj je bila.
Za Vido ni bilo lahko, saj za kruh zaslužiti potrebno je bilo. 
Zgodil se novi je položaj in Vida morala je v drugi kraj.
Vsa otožna joka in moli, da se sinku kaj hudega ne pripeti.
Kdo skrbel bo zanj in za moža, ko ona daleč bo odšla?
»Nič ne skrbi draga Vida« reče tuji glas.
»Le pogumno pojdi zdaj in kmalu vrni se nazaj.«
Vida dela dneve in noči, da zdravila sinku priskrbi.
Bolj boli njo misel ta, da pustila ga je samega doma.
Tolaži se in joka, da kmalu bo minilo vse,
Vse, kar se slabega zgodilo je.
Ko Vida vrne se nazaj, pričaka jo še marsikaj.
Prazna hiša, hladen dom in zave se, da je ostala sama.
Strto ima sedaj srce in nič ne bo kot je bilo.
Zoja Dolar, 7. a
VIDINO TRPLJENJE
Takoj, ko je Vida prispela na svoj cilj, je poklicala moža. A žal se nihče ni oglasil in telefon je zvonil v prazno. Naslednje tri dni je vztrajno klicala, a nihče se ni javil. Vida je zato žalostno obupala in skušala naprej živeti svoje življenje. Nikoli ni pozabila na svojega moža in otroka. Čez čas je dobila žalostno pismo, da so njen mož in otroci umrli. Jokala je tri dni in tri noči. Krivila je sebe, želela je umreti, a ni mogla.
Po letu dni je počasi prebolela, a pozabila ni nikoli. Spoznala je prijaznega, lepega, mladega in bogatega moškega ter se noro zaljubila vanj. Sprva sta bila le prijatelja, ki sta veliko počela skupaj. Zaupala mu je svojo življenjsko zgodbo, on pa jo je zaradi tega še bolj ljubil. Kaj kmalu jo je ob reki, ob soju lune in zvezd tudi zaprosil. Priznal ji je svoja čustva in želel, da z njim ostane do konca življenja. Vida se je sprva branili in se bala, da se ji bo kaj zgodilo. Po štirih letih prigovarjanja, je Vida le rekla da in sta se poročila. Imela je najlepšo poroko na svetu in vsi so ji zavidali. Vida je bila končno srečna.
Kmalu po poroki pa je njen mladi, lepi in bogati mož močno zbolel. Vida je ponovno morala skrbeti zanj, kot da bi se ji staro življenje ponovilo. Nič več ni bilo razkošnih daril, potovanj in lepih oblačil. Ves denar je šel za zdravnike, mož pa kar ni hotel ozdraveti. Zapravila sta vso premoženje. Vida je bila ponovno zelo nesrečna, še bolj pa, ko ji je mož v hudih mukah umrl. Vida je bila ponovno sama, brez prijateljev, brez otrok, brez moža, brez kogarkoli. Jokala je cele dneve, bežala pred drugimi, se skrivala po temnih ulicah in hodila na grob svojega moža.
Nekega večera, ko se je vračala domov in je želela čim prej priti v svoj temačen, hladen dom, je zavila na najbolj nevarno ulico v mestu. Tiste noči je Vida bila umorjena, a končno srečna. Saj se je v nebesih ponovno srečala z obema možema in svojim ljubim otrokom. Vida se je opravičila svojemu prvemu možu, ker je bila preveč sebična. Obžalovala je svoje napake in se zavedala, da je bila sama kriva za svojo nesrečo.
Katarina Gabrovec, 7. b
