Lepa Vida je od doma šla,
v daljne kraje z zamorcem je zašla.
Doma bilo je prehudo,
za mlado dekle pretežko.
Svoje dejanje obžalovala je zelo,
ni dneva v tujini, da ji solze ne teko.
Hudo sinčka svojega je pogrešala
in na moža veliko mislila.
Lepega dne dovolj je bilo
in skočila je v morje temno.
Ni vedela točno kako,
a domov je želela zelo.
Dolgo je plavala, vsa izmučena,
noč in dan v valovih preizkušena.
Valovi večji so postajali
in jo na neznano obalo prenašali.
Malo si je odpočila
in pri prijaznih ljudeh prenočila.
Zaupala svojo žalostno zgodbo jim je
in solze pri vseh so na plano prišle.
Hitro podali so ji mobilno napravo,
da domov sporočila bi novico pravo.
Potem pa na letalo so jo vkrcali
in jo z najboljšimi željami domov pospremili.
Zdaj Vida jokala od sreče je,
saj hitro pred domačim pragom znašla se je.
Objela je sina in moža
ter obljubila, da nikoli več nikamor brez njiju ne bo šla.
Vse se končalo je lepo,
Vida s svojo družino srečno še dolgo živela bo.
Nal Paradižnik, 7. c
