Po paši so do Polifema prišli ostali kiklopi, ki so hoteli izvedeti vse o njegovi nesreči.
“Bil sem utrujen, saj sem že od jutra pasel svoje ovce in koze. Ko je sonce ravno zahajalo, sem se odločil drobnico odpeljati domov. Gnal sem jih v jamo, le samce sem pustil zunaj v ogradi. Nato sem si pripravil golide, sedel na tla in pomolzel vse živali. Polovico mleka sem takoj zasiril, drugo polovico pa pustil v posodi, da bi imel pijačo vedno na voljo. Razpihal sem staro žerjavico in naložil novih drv. Jamo je zajela svetloba in takrat sem jih zagledal, tiste ščurke. Že takrat bi moral vse pojesti. Najprej bi jih udaril ob tla, da bi možgani brizgali po celi votlini in šele potem pojedel. Da, fino bi jih zgrizel, da mi ne bi še v trebuhu kakšne zagodli,” je rekel Polifem ostalim kiklopom. ”In kaj si storil potem?” ga je vprašal eden izmed zbranih kiklopov, ki ga je skrbelo za prijatelja. Polifem je nadaljeval: “Pograbil sem dva človeka in ju pojedel. Za silo sta bila, le malo preveč žilava. Nato sem popil še čeber mleka in legel k počitku. Ni se še dobro zdanilo, že sem sedel pri molži in za zajtrk spet pojedel dva človeka.
Ko sem zvečer prišel s paše, sem pojedel še dve porciji človeškega mesa. Potem pa so mi ti grdi, človeški stvori ponudili vino. Nisem ga hotel piti, res ne, pa so mi ga kar ponujali in ponujali. Bilo je tako nebeško dobro, tudi vi se ne bi mogli upreti, prijatelji. Od takrat pa se ne spomnim ničesar več, saj sem bil omamljen. Potem pa, kot ognjena strela, me nekaj zbode v oko. Ničesar nisem videl, čeprav sem imel oko odprto. Ljudje so mi v oko zarinili kol in hitro sem si ga izdrl. Vedel sem, da me ne bodo ubili, saj je bila skala še vedno pred jamo in sami je ne bi mogli umakniti, vendar sem kljub temu noč prebedel. Zjutraj sem odmaknil skalo in spustil drobnico na pašo, še prej pa vso pretipal po hrbtih, da se ne bi kateri izmed ljudi pritihotapil ven. Ko sem ravno zaprl jamo, pa se je oglasil tisti ščurek. Vrgel sem skalo tja, od koder je prihajal zvok. Že spet se je oglasil in rekel, da mu je ime Odisej.
“Pred leti mi je tisti dobri Telem, saj veste, rekel, da mi bo Odisejeva roka utrnila vid. In prav to se je zgodilo. Potem pa mi je Odisej še rekel, da mi niti Pozejdon ne more vrniti očesa, pa sem očeta vseeno prosil, naj Odiseju zagreni pot domov, za njimi pa vrgel še eno skalo.”
Liam Pezdevšek, 7.c
