Na skali prepeval sem radostne pesmi
in s tem odpravil vse skrbi.
Živali so zapuščale gozdove,
in ljudje domove.
Še vodne vile so se dvignile iz valov
in eno sem tudi odpeljal domov.
Skupaj sva se poročila
in se od radosti veselila.
Ženo pa pustil sem doma
in ta je svoje prijateljice obiskat šla.
Smrtonosna kača jo je pičila
in jo s tem uničila.
»Spoštovani gospod Had,
k vam prišel sem, ker Evridiko nazaj bi rad.
Brez nje počutim se kot turoben sonet,
zato pomagaj vrniti mi jo nazaj v naš svet.
Ker vem, da moja prošnja je velika,
V zameno podarim ti liro, ki vse žive mika.
Nanjo naučil te bom igrati,
da celemu svetu misli znal boš brati.
Prosim vrni mi Evridiko zlato,
zanjo šel bi čez živo blato.
Svojega dejanja ne boš obžaloval,
saj s to liro še mogočnejši boš postal.«
Zdaj poje same žalostne pesmi,
in je cele dneve in noči v dilemi.
Mogočni bog podzemlja Had,
vrnil mu bo zaklad.
Anuk Rajh, Hana Jagodič, 7.a
