Kako čudovit dan je bil! Pisal se je 20. oktober 1929 in John Adams se je z Manhattna vračal domov v Brooklyn. Bila je nedelja, njegov edini prosti dan v tednu, in ravnokar je na borzi na Wall Streetu nakupil za tisoč dolarjev delnic nekega mesnopredelovalnega podjetja iz Chicaga, za katere mu je posrednik zagotovil, da bodo v nekaj tednih podvojile svojo vrednost. Tako bo iz tistih tisočih, težko privarčevanih dolarjev, dobil dva tisočaka! Toliko bi zaslužil v treh letih dela! Svoji ženi Katy in svojima sinovoma bo lahko kupil novo hišo v predmestju na Long Islandu in končno se bodo lahko izselili iz tesnega, temnega dvosobnega stanovanja, v katerem so živeli.Ž
Večerilo se je že in ko je prečkal Brooklynski most, je uzrl še z zadnjimi sončnimi žarki obsijano Lady Liberty, za katero se mu je v večerni svetlobi zdelo, kot da mu je mežikala in se mu nasmihala. »Potrpi še malo. Samo nekaj mesecev te loči od lepšega življenja.«
Dnevi so prihajali in odhajali, v Johnovem življenju pa se ni zgodilo nič omembe vrednega. Vsak dan se je zgodaj zbudil ter se odpravil v svojo majceno pekarno, kjer je delal do desetih zvečer, nato pa se je izmučen vrnil domov, kjer je z ženo in otroci povečerjal, kar mu je tistega dne ostalo od prodaje.
V četrtek zjutraj se je spet odpravil na Manhattan na banko po novo posojilo za svojo pekarno. Bančnika je nekako uspel prepričati, da mu ga je odobril in tako se je zadovoljen napotil domov. Spotoma se je ustavil še na Wall Streetu, da bi preveril, če so njegove delnice že narasle. Ko je prišel, je takoj zaznal, da se je zgodilo nekaj sila nenavadnega. Ljudje so razburjeno hodili po ulicah, pred vrati borze je stala skoraj nepregledna množica, posredniki so se nervozni poskrili v svoje pisarne. V naglici je odšel do pisarne svojega posrednika, a njega ni bilo tam.
Tajnica mu je povedala, da je vrednost skoraj vseh delnic padla za približno polovico. To je bil hud šok za Johna. A čakalo ga je še hujše: izkazalo se je , da so njegove delnice postale praktično brez vrednosti. Izgubil je tistih tisoč dolarjev, ki jih je dolga leta varčeval. Kako bo to razložil ženi in svojima sinovoma Marku in Jamesu? Kaj bo z njimi? Stemnilo se mu je pred očmi. Počutil se je kot bi ga nekdo brcnil v trebuh. Naenkrat je komaj stal na nogah.
Pisarna je imela okno. Odpravil se je proti njemu, ga odprl, se povzpel na polico in se odrinil.
V ozadju je slišal kričanje tajnice. Sivi beton ob vznožju stavbe je bil od njega oddaljen še štirideset čevljev.
Trideset čevljev.
Dvajset čevljev.
Deset čevljev.
Zaprl je oči.
Martin Steblovnik, 9. b