Mislim, da mi bo uspelo. Tako dolgo sem že čakal na ta trenutek. Z Majo se poznava že od vrtca. Od nekdaj sva bila dobra prijatelja in danes jo bom vprašal, če bi bila moja punca. Ob štirih sva bila dogovorjena pri knjižnici, od koder bi se odpravila v park. Pospešil sem korak. Komaj sem čakal, da jo vidim. Na poti sem imel občutek, kot da me stavbe spodbujajo, govorile so mi: dajmo Tomaž, veš, da zmoreš.
Ko sem prišel do knjižnice in se napotil proti mostu, sem jo zagledal. Bila je prečudovita. Njen lep nasmeh in modre oči so me navdajale z navdušenjem in veseljem. Ko me je zagledala, se mi je nasmehnila in mi pomahala. Odkar jo poznam, je bila vedno dobre volje. Počasi sem se ji približal. Pozdravila sva se. Vprašal sem jo, če greva proti parku. Ko sva že veselo stopala proti desnem nabrežju Savinje čez most, sem pogledal proti reki. Bila je bistra, polna življenja in vsa razigrana, ko se je igrala s prodom na dnu reke. 
Na začetku sva bila tiho, vendar sva se sčasoma le zapletla v pogovor. Obujala sva razne spomine iz otroštva, se smejala ter si povedala nekaj zanimivih dogodkov iz najinih življenj. Usedla sva se na klop poleg mogočne smreke. Spet sva bila tiho. Malce sem se prestrašil, nisem vedel, kaj naj ji rečem. Usedel sem se bliže k Maji.
Počasi in nežno sem jo prijel za roko. Prepletla sva si prste. Nisem še zbral dovolj poguma, da bi jo vprašal, vendar je vse okoli mene kar žarelo od sreče in veselja. V mislih sem si govoril, naj jo že vprašam. Zbral sem dovolj poguma. Prijazno sem jo povprašal, če bi bila moja punca. Pogledala me je. Rekla je, da mora premisliti. Izpustila je mojo roko. Počasi je izdihnila in rekla ne. Nič nisem odgovoril. Zdelo se mi je, da je mogočna smreka za mano postala vsa črna, zapihal je močan veter, na nebu so se pojavili oblaki … Bil sem v šoku. Šepetaje sem jo vprašal, zakaj ne. Vendar ni odgovorila. Vstala je in se obrnila proti meni. Rekla mi samo oprosti ter stekla stran.
Vstal sem, da bi šel za njo, vendar so moje noge obstale kot priklenjene. Začelo je deževati. Končno sem se lahko premikal. Počasi sem hodil domov. Mokre in hladne tresoče prste sem vtaknil v žepe trenirke, ki je bila že čisto premočena. Hotel sem zbežati od doma, vendar nisem vedel, kam. Začel sem kašljati. Upal sem le, da bova z Majo še naprej prijatelja.
Andraž Golež
