Bilo je kar malce hladno, saj je bilo že konec oktobra. Ulice so bile kot izmite, zahajajoči sončni žarki so se odbijali od hiš, ki so bile utrujene od večdnevnega dežja.
In ljudje. Hodili so hitreje, avtomobili so se v mestni gneči pomikali bolj tekoče, vsi so bili nekako nasmejani in dobre volje, pešci in vozniki, skoraj vsi taksisti so si nekaj požvižgavali, kot da bi mesto preplavila glasba Beethovnove ‘Ode radosti’. Kot da bo jutri pomlad, ne zima, ki je sicer že čakala pred vrati. Tistega petka sem hodil proti domu iz šole in razmišljal, kaj vse mi je potrebno narediti do ponedeljka in kako dolgo lahko s temi obveznostmi zavlačujem. Naslednji dan sem imel hokejsko tekmo. Za zdaj je bil moj fokus na njej. 
John Mitchell, sin milijarderja Stephena Mitchlla, je medtem užival v zadnjem tednu svojih počitnic na Havajih. Namakal v bazenu na svojem počitniškem domu, služabnik mu je ravno pripravljal njegov najljubši koktejl. Čez nekaj dni se bo vrnil nazaj domov, v Los Angeles, od tam pa je odšel naprej na eno od najelitnejših zasebnih univerz v ZDA. Za šolanje tam je njegov oče plačal nekajkrat toliko, kolikor denarja vidi povprečen Američan v svojem celotnem življenju. V življenju zanj ni bilo težav.
Mohamed je takrat počival v skromnem zaklonišču pri Mosulu v Siriji, ki si ga je delil s soborci. Izčrpan je bil od bojev, ki so se zgodili tisti dan. Pa še do pred kratkim ni bilo tako. Živel je dokaj srečno otroštvo, pred dvema mesecema pa so na dom njegove družine vkorakali zamaskirani borci in ga, verjetno za zmeraj, odpeljali. Izurili so ga v spretnega vojaka, čeprav je bil star šele 15 let. Boril se je hrabro in neustrašno, saj so ga 
njegovi voditelji prepričali v to, da bo šel v raj, če bo umrl v boju za svojega Boga. Zaspati ni mogel, saj je še vedno slišal včerajšnje streljanje in krike ranjenih soborcev. Zdelo se je, kot da boji potekajo že več let in mirni časi so bili zanj le še bežen spomin. Zazrl se je v zastavo, pod katero se je boril. Črno zastavo z belim krogom v sredini, za katero je bil pripravljen pobijati nevernike, za katero se je bil pripravljen razstreliti ali umreti na kakršenkoli drugi način, zastavo Islamske države.
Rajesh, sin revnega kmeta, se je na obrobju Mumbaja odpravljal spat. V njihovem družinskem bivališču, ki bi mu težko rekli koča, je komaj našel kaj prostora za spanec. Za večerjo ni jedel ničesar, v trebuhu pa mu je krulilo skoraj tako glasno, da je preglasilo smrčanje njegovega očeta. Ni vedel, ali bo naslednji dan imel kaj zajtrkovati. V resnici ni vedel, če bo naslednji dan sploh kaj jedel. Ali pil. Vodnjak, iz katerega so dobivali vodo, je presahnil, za hrano pa tako ali tako niso imeli denarja. Morda se ga bo naslednji dan kdo usmilil in mu kupil kos kruha … Kot najstarejši sin je že pri osmih letih začel delati kot čistilec čevljev na ulici, da je lahko, kolikor je le mogel, pomagal svojemu očetu, materi, trem bratom in petim sestram. Tako življenje mu je bilo pač usojeno. Bil je vendar predstavnik najnižje kaste. Tako so živeli njegov oče, dedek, pradedek, in vsi ostali predniki, in tako bodo živeli tudi njegovi sinovi, vnuki, pravnuki in vsi drugi potomci. Razkošno življenje si zaslužijo le ljudje v najvišji kasti. Torej ne on ali kdorkoli drug iz njegove družine.
Seo-Yun je v Seulu zaključevala še zadnje domače naloge. Ura je bila sicer že ena zjutraj, vendar to ni bilo nič posebnega. Vajena je bila bedeti tako dolgo. Ko bo končala, bo na hitro pojedla večerjo, nato pa zaspala, dokler se ji ob šestih zjutraj ne bo treba zbuditi za šolo. Prav tako vse njene prijateljice. Zakaj je to počela? Za svojo prihodnost, so ji pravili. Svoja starša je želela narediti ponosna. Hotela je dobiti dobro službo. Spala bo že v nedeljo. Nedelje je včasih cele prespala. Svojega očeta je videvala zelo malo, čeprav je živel skupaj z njo in mamo, saj se je po navadi iz službe vrnil zelo pozno ali pa kar prespal tam. Življenje se ji je zdelo vse bolj brez pomena …
Jackson je tekel za svoje življenje. Njegov dan je bil do pred nekaj minutami povsem normalen. Zjutraj se je zbudil, odšel v šolo, imel nekaj ur pouka, pobral kakšno žaljivko glede svoje barve kože … Ob desetih pa se je vse spremenilo. Nek nekdanji učenec na njegovi šoli, pet let starejši od njega, je v šolo prišel s puško, ki jo je izmaknil očetu, in nenadoma so na šoli odjeknili streli. Jackson še ni vedel, da sta tistega dne dva njegova prijatelja izgubila življenje. In prav lahko bi ga tudi on sam.
Jaime je s prijatelji igral nogomet v revnem predmestju Ria de Janeira v Braziliji. Žogo, s katero so igrali, so našli v smeteh in jo popravili z lepilnim trakom. Igrali so bosi, namesto vratnic pa so imeli po dve pločevinki na vsaki strani igrišča. Nogomet je bila edina stvar, ki jih je ločila od krute resničnosti. Lahko so si vsaj za nekaj časa domišljali, da so zvezde kot sta Neymar in Ronaldinho. Vsi so sanjali, da bodo nekega dne postali profesionalni nogometaši in se izvlekli iz revščine in neprestane nevarnosti, ki je vladala v favelah. A v resnici se je to zgodilo le enemu izmed tisočih. V daljavi so se slišali streli. Očitno sta se spet dve tolpi borili za oblast … Nič nevsakdanjega.
Medtem je Mia ležala v postelji v svoji sobi in se utapljala v svoji žalosti. Bilo je pred dvema tednoma, ko se je zvečer vračala domov od svoje prijateljice. Pogosto je zvečer sama pohajala po londonskih ulicah. Saj je pri sebi imela telefon, pa tudi London ni bil ne vem kako nevarno mesto. Ko je tistega večera njena domača ulica bila že za naslednjim vogalom, jo je od zadaj zgrabil po njeni oceni približno štiridesetleten moški.
Nasilno jo je zvlekel v temačno slepo ulico in tam z njo počel tisto. Ko je imel dovolj, jo je pustil oditi, zagrozil pa ji je, naj ne pove nikomur. Od takrat se je počutila povsem ničvredno. Zasovražila se je … Še huje pa je bilo to, kar je prejšnji teden pokazal test nosečnosti. Kako bo to razložila staršem? Kaj bo z njenim življenjem?
In kaj je z nami zdaj? Moja ekipa je izgubila tisto sobotno tekmo … Pač. Igrali smo slabo. Bomo pa zmagali naslednjič. In John trenutno študira na univerzi ter si kupuje najnovejše iPhone in jordanke. Za druge pa je življenje veliko bolj resno.
Mohamed je že pred nekaj meseci padel pod streli ameriških vojakov (- in odšel v raj?).
Rajeshev oče je umrl. Prav tako njegov podhranjeni brat. Zdaj Rajesh skrbi za svojo družino. Še vedno v njihovem vodnjaku ni vode. In še dolgo je ne bo.
Seo-Yun je bila sprejeta na eno od boljših seulskih fakultet. Zdaj se uči še več. Včasih ponoči sploh ne spi. Ko bo doštudirala, bo dobila dobro plačano službo, a časa, da bi zapravila svoj denar, ob 12-urnem delovniku tako ali tako ne bo imela, prav tako pa ne prostega časa ali družabnega življenja.
Jackson se še vedno boji hoditi v šolo. Še vedno ga v glavi preganja odmevanje strelov na šolskih hodnikih.
Jaime je zdaj član ene izmed tolp, ki po favelah prodajajo droge. Zapadel je v zasvojenost s heroinom in večino svojega denarja, ki ga zasluži s prodajo ukradenih koles, porabi zanj.
In Mia je poskusila je narediti samomor, vendar ji na srečo ni uspelo. Po tem, ko so jo rešili, je mami in očetu zaupala svojo zgodbo in odločili so se za splav. Zdaj se njeno življenje počasi normalizira. Vendar povsem normalno nikoli ne bo.
Čez nekaj dni bo spet petek. In jaz bom spet hodil iz šole. In ljudje bodo hodili še hitreje, avtomobili se bodo pomikali še bolj tekoče, vsi bodo nasmejani in dobre volje, pešci in vozniki, in vsi taksisti si bodo spet požvižgavali, da se bo zdelo, kot da je mesto preplavila glasba Beethovnove Ode radosti. In jaz se bom še vedno spraševal, če sem res edini, ki se mu zdi pomembno, da bi radost doživeli vsi.
Martin Steblovnik, 9. b
