Hodim po sivini
dolgi tej praznini.
Kamorkoli se ozrem, puščava.
Ničesar ni, samo tišina.
Na hrbtu ležijo zvezane mi roke,
po tleh globoke so razpoke.
Dehidriran vidim vse megleno,
moj spomin je trčil v steno.
Zakaj sem tukaj? Kje je tukaj?
Pred mano temna senca se pojavi.
Je to privid, je pravi?
»Kdo si?« me vpraša.
»Kdo sem? Sem mož, sem oče.
Sem cenjeni politik,
življenj drugih pomemben kritik.« 
»Nehaj. Nisem mislila tega.
Si dober ali slab?
Kakšni tvoji so nameni,
so zlobni in jekleni?«
»Sem človeško bitje,
življenje z mano je sožitje.
Nisem ravno potrpežljiv
in nad množico velik imam vpliv.
Čez oči novinarjev spustil se je mrak,
saj pravijo, da sem egoističen bedak.
Laži … same laži!
Jaz sem bog, ki jim je prižgal luči.
Jaz sem tisti, ki dal jim je življenje!
Nameni moji čisti so kot voda,
bleščeča moja bi naj bila usoda.
Ljudem pomagam,
njih veselje komaj čakam.
Itak, da sem dober!
Kakšen naj bi bil?
Prenehaj zdaj s to šalo,
kje moje je privat letalo?«
Senca se mi je približevala:
Spremljala sem ga čez leta.
Naslovnice časopisov polne so njegovih slik,
Zabeležen je vsak njegov premik.
Sestanek tu, dogovor tam.
Njegova žena je lepa kot Helena –
kakšna bila je njena cena?
Paparaci sledijo mu povsod.
Na spletu znajde se sramotna slika,
na povezavo svet z vnemo klika.
Spremljajo ga čisto vsi,
vsak dan, od dneva do noči.
Vsi njegovi nasmehi so lažni,
pogledi njegovi strašni.
Od zunaj lepa maska,
kje se skriva njena praska?
Naredil nekaj dobrih je stvari,
a zdaj se je spremenil …
Čudna njegova postala je morala.
Grozna postala je njegova zgodba.
Kakšna bo zdaj njegova sodba?
Svet poln je njemu ljudi podobnih –
kje so kakšni dobri, sposobni?
Se lahko odločim, sprejmem odločitev?
Spremenila s tem ne bom ničesar,
svet bo isti, lažen, slep!
Naredila drugačen bom ukrep.
PUSTILA jih bom same.
Ne potrebujejo me več,
tukaj čisto sem odveč.
Uničili se bodo sami.
Se pobili, utopili v pohlepu –
končali v poslednjem mojem sklepu!
Eria Skrt, 9. a
