V ponedeljek, 7. 1. 2019, smo si četrtošolci odšli v Ljubljano ogledat Slovenski šolski muzej. To sem si že dolgo želela, saj sta mi o svojem doživetju v tem muzeju pripovedovala že brat Martin in sestra Neža.
Zjutraj smo se zbrali pred šolo, si razdelili malico in se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani.
Najprej smo učenci 4. b imeli učno uro, kjer smo se, kot v časovnem stroju, zavrteli v leto 1930, učenci a razreda pa so šli na ogled stalne razstave.
V učilnici so veljala posebna pravila, klepetanje ni bilo dovoljeno, sedeti smo morali mirno, vzravnano in z rokama na hrbtu. Učiteljica je bila zelo stroga, oblečena v dolgo črno krilo in belo bluzo, v roki je imela šibo. Ko smo želeli kaj povedati, smo morali dvigniti roko. Če nas je poklicala, smo jo morali ogovoriti z gospodična učiteljica in odgovoriti s celim stavkom. Začeli smo z lepopisjem. Črke smo pisali s peresnikom. Ker sem levičarka, me je učiteljica okregala in rekla, da je leva roka grda roka. Dovoljeno je bilo pisati le z desno roko. Poredni otroci so morali klečati na koruzi, tisti, ki niso znali, pa sedeti v oslovski klopi in nositi na hrbtu lesenega osla.
Po malici smo si ogledali še stalno razstavo razvoju šolstva in se pogovarjali o šolanju v prihodnosti, ko nas bodo mogoče učili roboti.
Ogled muzeja in učna ura sta bila zelo zanimiva. Ugotovila sem, da sem lahko srečna, da obiskujem šolo v 21. stoletju, saj nas učitelji učijo na bolj prijazen način in nas ne kaznujejo s šibo ali klečanjem na koruzi. Upam tudi, da mojih otrok nekoč ne bodo učili roboti ali računalniki, ampak prijazni učitelji in učiteljice.
AJDA POGELŠEK, 4. b
