V četrtek, 17. 10. 2019, smo se ob 7.00 zbrali na avtobusni postaji Metropol in se odpravili proti Barju.
Na Ljubljanskem barju sta nas pričakala naša vodiča ga. Maja in g.Tone. Tam smo se razdelili v dve skupini. Ogledali smo si Ljubljanico, reko sedmih imen, ki je za barje zelo pomembna, saj poplavlja in zaradi velike količine vode omogoča življenje nekaterim rastlinskim in živalskim vrstam, ki drugod po Sloveniji ne morejo uspevati. Ko še ni bilo cest, je bila glavna prometna pot, saj so se po njej vozili s čolni. Na Ljubljanskem barju je včasih bilo tudi veliko jezero, ki so ga izsušili, na njegovem mestu pa je nastalo močvirje. Tudi tega so izsušili in ga spremenili v polja in travnike.
Ljubljansko barje ima svoje značilnosti. Ena od teh so izsušeni jarki, ki jih morajo lastniki zemljišč redno čistiti, drugače se zarastejo. Barje je bogato s pitno vodo in rastlinami, ki nam dajejo ogromno kisika. Poleti je na Barju hladneje zaradi izhlapevanja vode, ki ohlaja ozračje. Lahko bi rekli, da je naravna čistilna naprava, ker prečisti ogromno nesnage, ki jo odvrže človek.
Najzanimivejše rastline rastejo na tistih travnikih, ki jih človek ne gnoji in škropi. Na poljih prevladuje koruza. Jelša in vrba sta najpogostejši vrsti dreves na Ljubljanskem barju. Bezeg pa je najpogostejše grmičevje. Rumena rozga in japonski dresnik sta zelo nezaželeni tuji rastlini, ker se zelo hitro razraščata in jemljeta prostor drugim rastlinam.
Značilnost Barja so tudi barjanska okna, kjer na nekaterih mestih voda zaradi močnih pritiskov pride na površje in se zbira v kotanjah. Na vodni površini opazimo dvigajoče mehurčke in bele delce polžjih lupin.
Zanimivost je grič Sveti Lovrenc, priljubljena izletna točka, mimo katerega smo se peljali na Jezero pri Podpeči, eno izmed najglobljih jezer v Sloveniji, saj je globoko enainpetdeset metrov. Iz ptičje perspektive izgleda kot krog. Voda odteka pod zemljo, njegov pritok pa so površinske kraške vode.
Dan smo zaključili z igranjem ob jezeru in sledila je pot domov.
Lukas Veber, 6. a
