Bližalo se je jutro in počasi sem se dvignila iz postelje ter se pripravila za službo. Sonce je vzšlo in s tem se je začel nov jesenski dan.
Ko sem se odpravljala proti avtu, sem opazila, da na vrtu gnije grmovje. Nisem se preveč ozirala na to, saj vrt ni moja prioriteta. Vseeno pa sem se odločila, da bom to uredila popoldan.
Prispela sem do laboratorija in se vrgla na delo. Po petih urah poskusov in kemijskih enačb je bil čas za malico zelo zaželjen.
Med sedenjem v jedilnici in sprehodom po parku sem zlahka izbrala svež zrak. Čas v naravi pa so zmotila črna drevesa in trava, ki so vse hitreje gnila. Spomnila sem se domačega vrtan – kako podoben je bil gozdu pred mano. Šla sem bliže, da bi videla vzrok, in zagledala, kako se črna sluz širi po rastlinah. Pohitela sem nazaj v laboratorij in vzela pripomočke, da bi zbrala vzorce in jih preučila.
Čeprav se je že stemnilo in bi že zdavnaj morala biti doma, sem bila zatopljena v raziskovanje virusa, ki se je širil vedno hitreje. Nekaj dni sploh nisem zapustila oddelka, saj sem bila vedno bliže protistrupu. Spremljala sem tudi novice, ki so poročale o ozemlju, ki ga je že zavzel strup.
Kljub zaskrbljenosti sem ostala umirjena in končno uspela najti tekočino, ki bi jo nanesla na območje, kjer se je vse začelo, in sluz bi se vrnila nazaj v eno točko. To je bila edina rešitev, za katero sem bila prepričana, da bo zavarovala okolje. Edini problem pa je bil, da nisem vedela, kje točno je bila začetna točka. Ker ni bilo več veliko časa, sem se odločila, da bom sledila virusu in upala, da me pripelje do začetka. Pograbila sem protistrup in ključe od avta ter se odpeljala do parka, kjer sem peš začela slediti sluzi.
Nekaj časa sem hitela po gozdu, ko kar naenkrat nisem več čutila tal pod nogami. Zavedala sem se, da sem pristala v brozgi, kar je pomenilo, da sem bila na pravem mestu. Vse pa ni šlo tako gladko, saj sem med padcem izgubila epruveto s tekočino. Gosta spojina me je utapljala in dušila, tako da je bilo vedno težje iskati stekleničko. Postajalo je vroče in komaj sem videla pred sebo. Hotela sem že odnehati in se predati, ko sem med prsti začutila nekaj steklenega. Hitro sem jo zagrabila in zlila po površini. S širokim nasmehom sem opazovala, kako virus izginja. Ko v votlini ni bilo več ničesar razen mene, sem poklicala prijateljico, ki me je spravila na varno. Prišli so tudi mediji, ki so izvedli nekaj intervjujev in spraševali o nastanku protistrupa.
Kmalu je bila narava spet zelena in ljudje so se zavedali pomembnosti neokrnjenega gozda. Vesela sem bila, da sem rešila okolje.
Lulu Dolžan, 9. b
