Na enega najstrašljivejših dni v letu sem se s prijatelji odločila, da se bomo oblekli v kostume in odšli strašit ljudi. A vse se ni odvilo tako, kot smo si zamislili.
Nekaj dni pred nočjo čarovnic je moj prijatelj Kris dobil prav strašljivo idejo, in sicer, da bi se oblekli v kostume in odšli strašit ljudi po ulicah. Vsi moji prijatelji so najprej bili skeptični, a po premisleku jih je ta ideja kar prevzela.
Tako smo se 31. oktobra vsi zbrali pred mojo hišo in začeli planirat, koga vse bomo prestrašili. Ker so k meni že prihajali zamaskirani, sem se jih prvič ustrašila.
Okoli osme ure zvečer smo odšli na teren in tako pričeli noč zla in krikov. Bilo mi je zelo smešno, kako so ljudje kričali, ko smo jih strašili. Zabavali smo se in zganjali norčije, saj je mladost norost, dokler nismo naleteli na ulico, kjer se je družilo veliko srednješolcev. Mark je dobil izvrstno idejo, kako bi jih lahko tako prestrašili, da bi jim kožo snelo s kosti. Tako smo enega za drugim zvabili na samo in jih prekleto prestrašili, da so kar trepetali od strahu. Eden od fantov je celo zakričal kot tiste punce v strašljivih filmih. S Petro sva se tako smejali, da sva kar popadali na tla. A kmalu za tem so vsi tisti srednješolci začeli govoriti, da nas bodo že dobili v primež strahu. Nismo preveč mislili o tem in odšli naprej.
Ob približno enajsti uri smo končali z našimi potegavščinami in se odločili, da bomo samo hodili po mestu in se pogovarjali. A nenadoma se je pred nami pojavila gosta megla. Nihče ni videl pred sabo nič drugega kot gosti beli oblak. Postalo me je strah in začela sem klicati svoje prijatelje. Istočasno sem zaslišala krik ene izmed mojih prijateljic. Zelo sem se ustrašila, a sem si govorila, da je to najverjetneje kakšen hec, ki so ga ušpičili ljudje, ki smo jih nekaj ur nazaj prestrašili. A to vseeno ni pomagalo, prestrašena sem bila do kosti. Nenadoma sem mislila, da sem pred sabo videla postavo, zato sem se začela premikati vzvratno, dokler ni moj hrbet trčil ob nekaj. Moje srce je utripalo noro hitro in mislila sem, da bo skočilo ven. Počasi sem pogledala za sabo in videla nekoga, politega s krvjo, v njegovi desni roki pa je držal sekiro. Čisto sem prebledela, takrat mi je srce res padlo v hlače. Sploh nisem vedela, da moj glas lahko proizvede tako glasen in visok ton. Zakričala sem huje od tistega srednješolca prej in takoj zbežala iz megle. Tam sem videla, da so vsi moji prijatelji že uspeli priti iz te meglice in tisti najstniki so se tako smejali, da sem mislila, da ne bodo nikoli nehali. Na koncu je iz megle stopil tisti fant, ki me je prej prestrašil do kosti, in mi povedal, da je to vse bilo njegovo delo in da so nam želeli dati vetra.
Bila sem presenečena, saj si nisem mislila, da imajo tudi srednješolci še vedno radi takšne norčije. Obenem pa mi je tudi odleglo, saj moje najhujše nočne more niso prišle pome.
Ta noč čarovnic je bila nepozabna in upam, da bomo naslednje leto vsi skupaj sodelovali in pokazali vsem, kaj zares pomeni noč čarovnic.
Isabella Cimerman, 7. a
