Na Starem trgu smo plesali pod zeleno lipo. Glasbeniki so igrali, ljudje pa so plesali in se veselili. In kar naenkrat je prišla ona …
Na ples sem prišel samo, da bi plesal z njo. Oblekel sem svojo najlepšo obleko in čevlje ter se odpravil na trg. Tam sem jo čakal, saj nisem želel plesati z nobeno drugo kot z njo. Nenadoma sem jo zagledal. Mislim, da sem za trenutek celo nehal dihati. Prej glasna glasba je utihnila, z njo pa tudi ljudje, ki so plesali. Bila je najlepše dekle, kar sem jih videl. Imela je svetle, dolge lase, ki so ji kot zlati žarki padali na hrbet. S svojim hladnim pogledom je gledala po plesišču. Ko je s svojimi sivo modrimi očmi pogledala vame, se mi je srce skoraj ustavilo. Pogled je hitro umaknila in gledala naprej po trgu. Niti opazila me ni.
V tistem trenutku sem zbral pogum in stopil do nje: ”Urška zala, si najlepše dekle, kar sem jih kdaj srečal. Bi želela plesati z mano?” Čeprav sem bil živčen, se mi je zdelo, da bi mi šlo še kar dobro. Ona pa me je samo brezbrižno pogledala in rekla: “Mogoče pozneje.” Odpravila se je iskat drugega plesalca. Čeprav sem vedel, da me je zavrnila, sem še kar obupano čakal na ta “pozneje”.
Vedno bolj ko se je večerilo, bolj sem se zavedal, da je Urški vseeno zame. Kar naenkrat pa sem opazil, da se Urška pogovarja z nekim gospodom. Priklonil se ji je, ona ga je prijela za roko in začela sta plesati. Vrtela sta se in vrtela in z vsakim njunim obratom se je name spuščal težek oblak ljubosumja. Kmalu se je nebo zmračilo in odločil sem se zapustiti ples. Ko sem žalostno hodil proti domu, je začelo še deževati, kar je še povečalo turobnost situacije.
Naslednji dan sem izvedel, da je Ljubljanica poplavila, kar se mi sploh ni zdelo čudno, saj se je tisti dež prejšnji večer končal s hudo nevihto. Po tem sem šel študirat pravo na Dunaj, za Urško pa nisem nikoli več slišal.
Maruša Bevc Ribarić, 8.b
