Letos smo imeli na naši šoli pomembno obletnico. Priprave nanjo so se začele ob pričetku letošnjega šolskega leta.
Rdeča nit proslave je bila Mladost z modrostjo, s čimer smo želeli pokazati, da življenje na šoli kljub spremembam poteka še vedno enako, kot je v času ustanovitve. Mladi se še vedno učimo od starejših, modrejših. V ta namen smo povabili k sodelovanju nekdanje učence in delavce naše šole, ki so nam s svojim znanjem in prepoznavnostjo vzor in motivacija.
Ko sem izvedela, da bom vodila proslavo, sem najprej podvomila vase. Nihče mi doslej ni posvetil pozornosti na takšen način, zato sem bila zmedena, saj tega nisem pričakovala. Po nekaj dnevih sem dojela, kakšna čast me je doletela.
Ko sem pred sabo prvič zagledala tekst, sem bila zelo vznemirjena. Komaj sem čakala, da ga bom lahko prebrala in se ga naučila. Tolažila me je misel, da na odru ne bom sama, da bo moja sovoditeljica vsestranska umetnica Vita Mavrič. Ker je bilo nastopajočih veliko, je bilo potrebnih veliko usklajevanj, vendar sem vse zmogla.
Na dan proslave sem bila tako živčna, da se tega ne da opisati z besedami. Prvič sem tudi pomislila, da mi morda ne bo uspelo tako, kot želim. Popoldanska generalka z Vito in ostalimi izvajalci pa me je pomirila in veselila sem se začetka. Po prvih izrečenih besedah je trema dokončno izginila in napolnila me je pozitivna energija, ki je prihajala z odra in iz občinstva.
Nastopajoči so odlično opravili svoje delo: oba očeta s svojima otrokoma, Tonči Kregar s hčerko Zalo in Goran Bojčevski s sinom Tarasom, pa vrhunska instrumentalista Leon in Miha First, naši mladi gledališčniki, Teodor Amanovič in Marko Soršak z našim mladinskim pevskim zborom pa vsi govorniki – nekdanji zgodovinar Alojz Munda, nekdanji ravnatelj Ivan Janez Domitrovič, sedanji ravnatelj Aleksander Verhovšek in celjski župan Bojan Šrot, ki nam je za darilo ob obletnici prinesel žoge za različne športne igre.
Po proslavi sta me prevzela veselje in olajšanje. Sploh nisem opazila, da je nervoza izginila. Vsi so ploskali in se smejali, vzdušje je bilo enkratno.
Tudi zdaj velikokrat podoživljam te prekrasne trenutke, ki se jih ne da opisati. Ponoči se mi zgodi, da imam nočne more, da je proslava propadla in da sem za vse kriva jaz. Ko pa se zbudim, se spominjam najlepših trenutkov svojega življenja.
Zala Gračner, 8. a, III. OŠ Celje
