Letošnje poletne počitnice sem večinoma preživel z družino in prijatelji na hrvaškem morju. Tokrat je k meni prišel tudi moj sošolec Miloš. Z njim in prijatelji smo se kopali, se lovili in igrali nogomet. Nekega večera sva z Milošem ležala vsak v svoji postelji. Nato se je nekaj zgodilo.
Bilo je tiho in umirjeno v počitniški prikolici, ko je kar na enkrat nekdo zakričal. Bil je zvok neke ženske. Slišalo se je, kot da bi nekdo ubil nekoga. Miloš je mislil, da je bilo to na mojem telefonu. Nato so starši pridrveli do prikolice, ker jih je bilo strah, da se nama ni kaj zgodilo. Z Milošem sva se tako prestrašila, da sva se pri priči zaprla v prikolico. Zaklenila sva okna, ugasnila luči in zagrnila zavese, v primeru, da bi se storilec hotel skriti. Z Milošem sva bila na smrt prestrašena. Dobil sem kurjo polt, kolena so postala mlahava, zobje so mi šklepetali in skrit pod odejo sem čakal, da pride kdo od odraslih. Po petih minutah se je na cesti zbrala gruča odraslih. Hodili so od prikolice do prikolice, da bi ugotovili, če je kaj sumljivega. Po pol ure sva zapustila prikolico in šla do odraslih. Bili smo v skupini in tako sem se počutil najbolje. Vprašali smo vratarja kampa, če je koga videl. Ugotovili nismo nič novega. Ko smo se odpravljali v postelje, sva z Milošem raje spala s palicami, v primeru, da kdo vstopi v prikolico.
Naslednje jutro naju ni bilo več tako strah, a še vedno smo govorili o dogodku. Ugotovili smo, da je bilo vse v redu in da nikomur ni bilo hudega. Iz tega sem se naučil, da včasih ne smem tako paničariti, ampak se moram bolj umiriti.
Matic Čater, 7. b
