Če nekaj zapišeš, je enako, kot bi dvakrat prebral. Tisto, kar zapišemo na roko, si dosti bolje zapomnimo kot tisto, kar preberemo. Pisanje z roko je izvirna človekova aktivnost in pomembna spretnost. Spretnosti pa razvijamo z vajo. Pri pisanju z roko se nam utrne več idej, ohranjamo pa tudi dolgotrajnejšo pozornost. S tem prispevamo k ohranjanju finih motoričnih spretnosti, ki so potrebne za večstranski razvoj osebnosti.
Letos smo se prvič odzvali na povabilo društva Radi pišemo z roko, da se udeležimo Tedna pisanja z roko. Potekal je od 20. do 24. januarja, ko so na šoli potekale številne dejavnosti, s katerimi smo spomnili na to pomembno motorično spretnost. Številni učitelji so se odzvali na povabilo knjižničarke, da z različnimi aktivnostmi pristopijo k aktivnem sodelovanju v tednu pisanja z roko. Veliko dejavnosti smo izvedli v času podaljšanega bivanja, nekaj pa pri pouku na razredni in predmetni stopnji. Nastali so zanimivi izdelki, ki smo jih na koncu razstavili na hodnikih naše šole in opozarjajo na pomen pisanja, estetsko vrednost pisave ter povezavo med umetnostjo in pisano besedo.
Osrednji dogodek tedna pisanja z roko je bila delavnica izdelave umetniškega izdelka z uporabo lepopisja. Z nekaj preprostimi triki smo učencem pokazali, da lahko navadna pisava z umetniškim dodatki postane lep umetniški izdelek.
Učenci 2. razredov so se v okviru pouka podali v šolsko knjižnico, kjer so spoznali, kako je nastala knjiga, nato pa postali pravi srednjeveški pisarji, saj so prejeli vsak svojo inicialko, sami pa so jo morali čim lepše okrasiti ter zapisati svoje ime.
V podaljšanem bivanju 2. b so se spomnili, da kmalu prihaja Valentinovo, zato so se odločili izdelati slike za mamice, kamor so zapisali, zakaj jih imajo radi.
Učenci podaljšanega bivanja 2. c so se spraševali, kdaj so srečni. Svoje misli so zapisali na liste, ki smo jih kasneje sestavili v njihovo srečno rožo.
V 6. b si je učiteljica likovne umetnosti zamislila, da bi z učenci ponovno ilustrirala slikanico Jorgeja Bucaya Priklenjeni slon. Učenci so slikanico prebrali, si ogledali ilustracije, potem pa se lotili dela. Vsak učenec je ilustriral in zapisal del besedila, vsak malo po svoje, pa kljub temu z enotno rdečo nitjo. Vsaka ilustracija je posebna, vsaka pisava prav tako.
V letošnjem šolskem letu se naša šola udeležuje izmenjave knjižnih kazal z OŠ Rodica. Po prebiranju zgodbe Sovica Jokica spet joka so se učenci 3. a lotili dela: ustvarili so knjižna kazala, kjer so uporabili staro, raztrgano knjigo ter dodali še verz Toneta Pavčka Brati pomen početi podvige …
K tednu pisanja z roko je pristopila tudi interesna dejavnost Pravljična ustvarjalnica. Mentorici sta se odločili, da likovno ustvarjanje povežeta s pisanjem na roko. Po branju zgodbe o črkah in besedah ter o imenih so učenci ustvarili pisana imena ter zapisali, katera beseda je tista, ki jih najbolje opiše.
Gledališka ustvarjalnica naše šole se je že na začetku šolskega leta odločila pripraviti predstavo, ki vključuje besede in črke. To je zanimiva zgodba o najbolj dolgočasni knjigi na svetu avtorja Andreja Rozmana Roze. Vsaka črka je črka s karakterjem in to so prenesli tudi na rekvizite in sceno za predstavo, ki so jih izdelali v tednu pisanja z roko.
Učenci podaljšanega bivanja 2. a se šele učijo pisanja velikih in malih črk. Želeli smo, da se spomnijo čim več besed, ki se začenjajo na posamezno črko. Pri nekaterih jim je šlo zelo dobro, pri drugih pa malo manj. Njihove zapise smo povezali tudi z slikovno abecedo, kipa so jo ustvarili učenci podaljšanega bivanja 4. in 5. razredov.
Abeceda v slikah, ki je nastala v podaljšanem bivanju v 4. in 5. razredih, bi prav gotovo lahko postala nov učni pripomoček naših najmlajših pri učenju črk. Učenci so prejeli sliko živali ali predmeta, ki so ga morali nato narisati v obliki črke.
Učenci podaljšanega bivanja 3. b so po branju Pike Nogavičke, ki se nikakor ne znajde v šoli, saj so njena pravila nekoliko drugačna kot pravila, ki se naj bi jih držala v šoli, razmišljali o tem, kakšna bi bila njihova sanjska šola. Zelo zanimiva, predvsem sladka, z veliko sladkarijami, picami in brez učenja.
Tudi učenci podaljšanega bivanja 3. a so se lotili inicialk. A tokrat so jih narisali sami. Svoje ime so okrasili z inicialko, jo izrisali, pobarvali ter dodali ostale črke svojega imena. Uporabili so domišljijo, kot se za prave srednjeveške iluminatorje spodobi.
Kot uvod v delavnico s skupnostjo učencev, ki smo jo omenili prej, smo nekatere učitelje naše šole prosili, da verz Toneta Pavčka zapišejo s svojo pisavo. Prav zanimivo je bilo ugotavljati, kateri učitelj ima kakšno pisavo in to je tudi zdaj, v času razstave najbolj oblegan pano, s strani učencev in učiteljev.
Ob zaključku tedna pisanja z roko smo na šoli pripravili obsežno razstavo, ki privablja mimoidoče učence, starše in učitelje. S svojo privlačnostjo pa spodbuja k pisanju z roko in prepriča, da se naslednje leto tednu pisanja z roko pridruži še več učencev in učiteljev. Idej je prav gotovo še veliko!
Koordinatorka: Urška Sotler
