To, kar vam bom zdaj povedala, je videti kot pravljica in slučajno sem bila eden izmed likov, ki so prispevali k temu srečnemu koncu. Zgodba se je zgodila pred kratkim v mestu na bregovih dveh rek, v času, ko je ves svet cenil tisto, česar ni treba ceniti, in delal, česar se ne sme. V času, ko je bilo vse nekako narobe. To je bil čas strahu. Čas nevarnih bitij, ki so vladala svetu. Vsem je bilo jasno, da planet umira, saj sta bili zastrupljeni tako zemlja kot nebo.
Da bi bila katastrofa še hujša, so Zemljo napadli zelo nevarni virusi, imenovani zmaji Covid. Na vsakem koraku so sejali strah, požgali vse, na kar so naleteli, pobili brez usmiljenja in opozorila, vse tiste, ki se niso skrivali. Včasih pomislim, da je takrat izginilo vse dobro in pozitivno in da je na Zemlji preživelo samo čisto zlo. V tistem obrnjenem času sem živela kot navadna deklica, ki je pomagala v enem izmed številnih stolpov zveličanja, kjer so se ljudje zdravili. Imela sem veliko dobrih in človeških prijateljev, s katerimi sem pomagala drugim in za katere nihče v javnosti ni vedel, da obstajajo. Njihovo poslanstvo ni bilo hvaliti se in izstopati po rezultatih svojega dela, temveč le pomagati in delati dobro ljudem.
Nekega strašnega večera se je nad mojim mestom razprostrla tema. Ogromne kroglice so padale z neba. Gorela sta tako nebo kot zemlja. Veliki, največji Zmaj, ki sem ga kdarkoli videla iz družine COVID, Zmaj, ki je imel številko 19, je z močjo misli napadel mesto in ga skupaj z vsemi, ki v njem živijo, pretvoril v pepel. Vsi prebivalci mesta so pobegnili v svoje kleti, ker mu nihče ni smel nasprotovati. Nemočno sem opazovala, kako se število poškodovancev vedno bolj povečuje. Covid-19 je ustvarjal kaos, ljudje so bili vedno bolj prestrašeni, število ranjenih in žrtev pa je samo naraščalo.
Nekega jutra sem med obiskom ranjenih v stolpu odrešenja videla majhnega dečka, ki ga je strašni zmaj hudo poškodoval. V nekem trenutku nisem mogla več skrivati jeze in vzkliknila, da je čas, da se z njim soočimo in premagamo – edina pot je bila odkriti njegovo razliko od drugih virusov. Dan in noč smo delali v laboratorijih in vse preizkusili, a rezultatov ni bilo. Nekega jutra sem zaspala na stolu ob postelji bolnega fanta, ki mi je komaj slišno rekel, da prihaja neki čuden moški, ki mi je pustil sporočilo. Nisem vedela, za koga gre, toda v sporočilu je pisalo, da je bila genetska koda virusa spremenjena in da je naša odrešitev skrita v delu Zmajevega imena. Stekela sem v laboratorij, poklicala ljudi, s katerimi sem delala, in odkrili smo, da je skrivnost njegove moči v kromosomu številka 19.
Čeprav smo se zavedali, da smo še vedno šibkejši od Zmaja, smo mu pogumno šli nasprotovati. Covid je zagrmel, da nas bo vse uničil z enim samim udarcem ognja. Pridružili so se naši kolegi iz drugih stolpov odrešenja, ker smo vsi zelo želeli končno vstati in se boriti proti tej kugi. Bitka je bila zelo težka in naporna, a naša želja je bila nezlomljiva. Zahvaljujoč dejstvu, da smo bili vztrajni in nismo obupali, je bil Zmaj dokončno poražen.
Ljudje so slavili zmago. Prišel je nov čas. Vse se je izkazalo tako, kot mora biti – Tisti, ki so resnično vredni, so prišli do izraza, planet se je očistil in spet začel dihati. Bil je nov, dober kraj, ki je bil hvaležen, da smo končno dobili svobodo.
Mila Lajišić, 9. a
